Man of Steel. ZDA/Kanada/Velika Britanija, 2013. Režija: Zack Snyder. Igrajo: Henry Cavill, Amy Adams, Michael Shannon, Diane Lane, Russell Crowe, Kevin Costner, Antje Traue, Harry Lennix, Richard Schiff, Ayelet Zurer. ZF akcijska pustolovščina. 143 minut.
Le kdo ne pozna zgodbe o Supermanu, ki je kot dojenček prispel na naš planet z daljnega Kriptona in sta ga k sebi vzela Jonathan ter Martha Kent. Odraščal je v majhnem kansaškem mestecu Smallville in skušal najti odgovor za svojo drugačnost. Že leta 1978 ga je na filmskem platnu ikonično upodobil zdaj že pokojni Chrisopher Reeve, ampak za razliko od prejšnje adaptacije, so ustvarjalci pri tej ubrali drugačno, a že preverjeno recepturo.
Če torej nadebudni oboževalci stripa pričakujete dosledno sledenje stripovski predlogi, potem boste vsekakor začeli vihati nosove, saj ta stripovska adaptacija popolnoma odgovarja Nolanovim prijemom iz trilogije o Vitezu teme, kar odkrito rečeno niti ni slabo, saj na tak način uspejo tako režiser Zack Snyder (300, Varuhi, Zora živih mrtvecev) kot tudi scenarista Christopher Nolan (Vitez teme, Skrivnostna sled, Izvor) in David S. Goyer (Blade, Batman: Na začetku, Mesto teme) ohraniti popolno svežino idej, glavnega junaka pa čim bolj približati širši publiki.
Že sam začetek filma je resnično odlično dodelan, saj predstavi Kripton v čisto drugačni luči in v primerjavi z adaptacijo Richarda Donnerja veliko kompleksnejše. Kot prvo so tukaj simboli, ki označujejo različne premožne družine Kriptona. Ta način nam daje nek domač občutek in nam ta oddaljeni planet še dodatno približa. Poleg tega najdemo tukaj še neke povezave s človeško zgodovino, ko so se premožne družine spopadale za oblast in zemljo. Vesoljska plovila, nenavadna bitja, ki nas spominjajo na dobro staro znanstveno-fantastično trilogijo Vojna zvezd, in vsekakor sapo jemajoči vizualni učinki, s katerimi so ustvarjalci uspeli pričarati popolnoma drugačen in gledalcu tuj svet, pa še dodatno pripomorejo k res odličnemu uvodu v film.
Zanimiva je tudi odločitev režiserja, da se je odločil preskočiti odraščanje Kal-Ela oz. Clarka, saj film od pristanka na Zemlji preskoči 33 let in se po izsekih vrača v preteklost v obliki Clarkovih spominov, kar bo verjetno oboževalce linearnega pripovedovanja zgodbe zelo motilo, a odkrito rečeno je tak pristop veliko boljši, saj gledalec ne dobi vsega serviranega na srebrnem pladnju in mora za pridobitev celotne slike sestaviti posamezne dele, ki jih dobi skozi celoten film.
Pohvaliti pa je tudi treba kamero, čeprav bo verjetno spet marsikdo rekel, da je preveč tresoča, ampak ravno ti tresljaji pripomorejo k boljši dinamičnosti scen, saj mirujoča kamera enostavno deluje preveč monotono. Tudi naglo približevanje in oddaljevanje fokusa kamere pri akcijskih scenah je odlično uporabljeno, saj napravi samo akcijsko dogajanje še bolj napeto in zanimivo. Malce celo spominja na pristop Jossa Whedona pri filmu Serenity: Bitka za prihodnost.
Tudi glasba je nadvse odlična, saj v filmu enostavno pripoveduje svojo zgodbo, stopnjuje napetost in zveni, kot da ni s tega sveta. Hans Zimmer (Gladiator, Rango, Alcatraz, Škrlatna plima, Poslednji samuraj) je še enkrat dokazal, da je resnično mojster in je za popolno filmsko doživetje pripravljen seči še globlje v svojo magično glasbeno skrinjico.
Pohvaliti je treba tudi odlično igralsko zasedbo, saj so svoje delo opravili zelo dobro, predvsem Henry Cavill (Tudorji, Hladnokrvna zarota), Russell Crowe (Gladiator, Robin Hood), Michael Shannon (Brez zavor, Pearl Harbor) in Amy Adams (Začarana, Wilsonova vojna), vendar pa so kljub temu bili določeni liki zelo nedodelani in morda celo malce preveč zanemarjeni, predvsem urednik Daily Planeta Perry White, ki ga je upodobil Laurence Fishburne (trilogija Matrica, Misija: Nemogoče 3), pa tudi Clarkova krušna starša Jonathan in Martha Kent, ki sta ju upodobila Kevin Costner (Robin Hood: Princ tatov, Pleše z volkovi) in Diane Lane (Pod toskanskim soncem, Nezvesta).
Moteča pa sta tudi nekoliko vsiljena ljubezenska zgodba med Lois Lane in Clarkom ter na določenih mestih tudi kar preveč očitne scenaristične luknje, ki pa jih je Snyder kar solidno zakrpal z akcijskimi prizori in razdejanjem Metropolisa ter Smallvilla.
Kot pravi pregovor "Ni vse zlato, kar se sveti," je treba tudi tukaj priznati, da si ta film ne zasluži ravno zlata, vsekakor pa si zasluži srebro, saj kljub svojim kar številnim pomanjkljivostim uspe ohraniti zadostno mero odprtosti in materiala, ki sta dobri osnovi za nadaljnjo gradnjo in izboljševanje zgodbe. Tudi Batman: Na začetku ni bil popolni film, vendar je bil dobra osnova, na kateri je Nolan uspel zgraditi še veliko boljše nadaljevanje.
Res je, da Zack Snyder ni Christopher Nolan, ampak kot sta uspela oba dokazati, lahko njuno nadaljnje sodelovanje morda obrodi še kakšne boljše sadove. Jekleni mož je vsekakor film, na katerega moramo gledati neodvisno od stripovske predloge, saj jo na eni strani v marsičem prekaša, spet na drugi pa ima tudi določene slabosti. Dejstvo pa je, da so ustvarjalci v sam film vključili veliko moralnih načel, s katerimi se glavni junak mora soočiti na svoji poti, na kateri skuša najti samega sebe in odgovore glede svojega izvora. Vse to pa ga privede tudi do odgovora, kakšen človek naj postane, tako da vsi dogodki, s katerimi je soočen, imajo nek globlji pomen, kar je čisti Nolanov pečat. Skratka, epska zgodba z nekaj pomanjkljivostmi.
8/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar