Filmski in animejski navdušenec sem že od malih nog, saj sem ob ogledu le-teh vedno neznansko užival. Medtem ko smo si animejski navdušenci le-te morali nekoč obvezno ogledovati na nemških ali angleških televizijskih postajah, čeprav so obstajale tudi izjeme, kakršna je npr. Čarovnik iz Oza, ki je imel tudi nadvse čudovito slovensko sinhronizacijo, kakršne dandanes nikakor ne znajo več pričarati, pa smo si filme iz Hollywooda lahko vedno ogledali na velikem platnu v temi bolj ali manj prijetnih kinodvoran.
Zadnja leta pa se ob obisku sedaj že večinoma udobnih kinodvoran nikakor ne morem otresti občutka, kot da je kakovost filmov drastično upadla, še posebej naglo v zadnjih petih letih. Ne razumite me napak. Obstajajo tudi odlični filmi, ob katerih resnično lahko uživaš in si brez besed, ampak ti so vsekakor zelo redka izjema. Sedaj brez besed večkrat ostanem zaradi kakšnega drugega razloga, ki nikakor ne predstavlja pozitivnega presenečenja. Vedno ko pri kakšnem filmu pomislim, da slabše ne more biti (Film, da te kap 4), dobim kaj hitro neprijetno potrditev, da je lahko (Film 43).
Ob slednjem filmu sem ostal enostavno brez besed. Še isti dan, ko sem si ga ogledal, sem hotel spisati kritiko, ki je še danes nisem uspel spisati, saj sem eno uro strmel v monitor in skušal najti prave besede, ampak očitno jih v tistem trenutku enostavno ni bilo mogoče najti, saj sem imel občutek, kot da je nekdo tako verbalno kot tudi vizualno, po domače povedano, nategnil moje možgane in jih nato še nekajkrat prerešetal s šibrovko. Ob takšnih filmih se vedno vprašam, zakaj so sploh nastali, za koga in kdo je sploh kriv za to, da takšne zadeve prijadrajo v kina.
