Mamoru Hosoda je japonski režiser animiranih celovečercev, kot so Summer Wars (Samâ uôzu), Volčja otroka (Ookami kodomo no Ame to Yuki), Dekle, ki je skočilo skozi čas (Toki o kakeru shôjo) in Deček in zver (Bakemono no ko), ki se je s svojim novim projektom z naslovom Mirai (Mirai no Mirai) vsaj deloma vrnil k prej omenjenemu, zdaj že klasičnemu animeju Dekle, ki je skočilo skozi čas. V tej novi Hosodovi mojstrovini sledimo zgodbi fantka Kuna, ki je dobil sestrico Mirai. A ker je pred njo bil vajen vse pozornosti, je sedaj jezen na novo članico družine, do katere se vede zelo nesramno. Kmalu se dečku začnejo dogajati nenavadne stvari, saj se vsake toliko časa znajde v prihodnosti in preteklosti, obišče pa ga tudi starejša Mirai.
Kot je značilno za kompleksnejše japonske pripovedi, se vsi dogodki v animeju zdijo povsem naključni, vendar jih režiser na koncu poveže v čudovito celoto. Če zgodba že govori o potovanju skozi čas, je povsem smiselno, da bo časovno dogajanje nelinearno in bo skakalo iz enega časa v drugega oz. iz ene realnosti v drugo. Tukaj me je sicer anime malce spomnil na animirani celovečerec Napping Princess (Hirune-hime: Shiranai watashi no monogatari), le da se je tam glavni junakinji vse odvijalo v svetu sanj in se v drugačnih odtenkih odražalo v realnosti. Vsekakor je treba tudi pohvaliti režiserjev občutek za podrobnosti, saj ima v hiši Kunove družine vse nek globlji pomen, tako osebe in živali kot tudi predmeti in rastline.
Sam režiserjev slog pripovedovanja je naravnost čudovit in očarljiv, saj poleg fantastičnega zajema utrinke iz vsakdanjega življenja in zelo realistično prikazuje delovanje povprečne japonske družine. Tako so v dogajanje vključeni elementi, kot so ljubezen, ljubosumje, družinske vezi, iskanje pozornosti, očetovstvo, materinstvo itn. Te socialne oz. sociološke tematike režiser res odlično prepleta in jih razkriva skozi Kunovo čudežno potovanje skozi čas, na katerem spoznava različne vrednote in vrline, ki skozi avanturo začnejo vplivati nanj in spreminjati njegov odnos do dojenčice.
Mirai je tenkočutna fantazijska avantura prepletena z dramatičnostjo vsakdanjega življenja, ki vsekakor očara s svojimi prisrčnimi in večplastnimi liki, nenavadnimi pripetljaji in svojo večplastno sporočilnostjo. Hkrati pa nudi tudi vizualno prijeten animacijski slog, ki prepleta klasično animacijo z računalniško. Zadnje čase je vse preveč animejev, kjer so odstopanja med računalniško in klasično animacijo preveč vidna, ampak Hosoda oboje uspe uspešno zliti v prelepo animacijo, ki nas hkrati vrača v animejsko preteklost in nam omogoča vpogled v prihodnost japonske animacije.
Brez dvoma lahko trdimo, da se režiser Mamoru Hosoda uvršča med animejske virtuoze, kot sta žal že pokojna Satoshi Kon, poznan po animirani mojstrovini Tokijski botri (Tôkyô goddofâzâzu), in Isao Takahata, poznan po tenkočutnem animeju Grob kresnic (Hotaru no haka) ter kot soustanovitelj studia Ghibli, ter Hayao Miyazaki in Makoto Shinkai, še eden sodobni mojster, katerega zadnji anime Tvoje ime (Kimi no na wa) je na japonskem podiral rekorde.
Ta animirani celovečerec je vsekakor prvorazredna animejska poslastica, ki vas nasmeji, prikliče solze na vaše oči in vas z vsakim kadrom posrka v samo dogajanje na velikem platnu. V Sloveniji so animeji v kinodvoranah prava redkost, tako da nikar ne zamudite te priložnosti, da si ogledate res kakovostno animacijo na velikem platnu. Zagotovo vam ne bo žal.
My LOVE Story!! (Ore Monogatari) je nekoliiko nenavadna ljubezenska zgodba, ki govori o orjaškem, močno grajenem fantu Takeoju Gōdi (Takuya Eguchi), ki obiskuje prvi letnik srednje šole. Med sovrstniki je Takeo sicer zelo priljubljen, vendar pa se ga dekleta raje izogibajo. Njegov najboljši prijatelj Makoto Sunakawa (Nobunaga Shimazaki) pa je po drugi strani pravi magnet za ženske, vendar se za njih niti ne zmeni. Nekega dne Takeo pred nepridipravom na vlaku reši majhno in plaho dekle Rinko Yamato (Megumi Han), ki se zaljubi vanj, vendar pa Takeo vse to sprva razume povsem narobe, saj je prepričan, da je Rinko do ušes zaljubljena v Makota.
Animejsko serijo sestavlja 24 epizod, ki od začetka do konca odlično prepletajo komedijo in dramo. Komedija je izražena tako na verbalni kot tudi vizualni ravni, kar vsekakor daje animeju še dodaten komičen učinek, tako da ko nastopijo dramatični trenutki, ta kontrast med resnim in smešnim pride res odlično do izraza.
Animejski celovečerec Garakowa -Restore the World- ima zelo nenavaden koncept, saj govori o dveh dekletih, Dual in Dorothy, ki sta v bistu protivirusna programa, ki se borita proti virusom. Živita v t.i. Škatli modrosti, digitalnem svetu, v katerem se nahajajo številni svetovi. Če ti svetovi postanejo okuženi, jih je treba izbrisati. A nekega dne sredi napadajočega virusa dekleti odkrijeta še eno deklico, od katere izvesta samo dve stvari, in sicer da ji je ime Remo in stavek "Moram se vrniti na cvetlično gredo".
Animacija je delo studia A-1 Pictures, od koder prihajajo animeji kot so Fairy Tail, Silver Spoon, Sword Art Online, Accel World in številni drugi. To je tudi razlog, zakaj ni presenetljivo, da anime na trenutke spominja na Sword Art Online in Accel World, čeprav ima z njima skupnega samo to, da se vse dogaja v digitalnem svetu. Potegnemo lahko tudi paralele s filmsko trilogijo Matrica, ki si je tako ali tako ideje sposojala v animejih.
Parasyte -the maxim- je 24-delna animejska serija, ki govori o Shinichiju (Nobunaga Shimazaki), katerega neke noči napade majhna parazitska bakterija. A ker bitju spodleti, da bi se dokopalo do njegovih možganov, se nastani v njegovi roki. Shinichi bitje poimenuje Migi (Aya Hirano) in namesto parazitskega odnosa se med njima vzpostavi odnos simbioze. A Shinichi kmalu ugotovi, da obstajajo še druga parazitska bitja, ki jim je uspelo popolnoma prevzeti človeške gostitelje. Ta bitja se prehranjujejo z ljudmi in v njegovih očeh ogrožajo človeštvo. Nekega dne pa se zgodi nekaj, kar Shinichijev svet popolnoma obrne na glavo in ga skoraj stane življenja.
Animejska serija je sicer adaptacija mange Parasyte in se v prvi polivici odlično loteva tematike o parazitskih bitjih in njihovega smisla obstoja. Številni filozofski prijemi vsekakor dajejo čar animejski seriji, ki pa žal v drugi polovici serije enostavno začnejo bledeti, saj se celotno dogajanje preusmeri v preprosto igro mačke in miši ter ponudi zelo nezadovoljiv konec, ki bi vsekakor lahko bil odličen, če bi tako avtor mange kot ustvarjalci animejske serije ubrali malce drugačno pot. Tako pa so žal z drugo polovico animeja enostavno zajadrali v povprečnost.
Že
ko so najavili, da prihaja nova animejska adaptacija mange Sailor Moon,
so me obhajali mešani občutki. Po eni strani je otrok v meni bil povsem
vesel, po drugi pa sem se razumno spomnil, kakšne so zadnje čase
animejske adaptacije mang - preveč generične in s premalo vloženega
truda. Tudi po ogledu prve epizode so ti mešani občutki še vedno
prisotni. Po eni strani je prva epizoda bila v redu, po drugi pa sem
dobil občutek, kot da nekaj bistvenega manjka.
Michiko in Hatchin (Michiko to Hatchin) je 22-delna animejska serija, ki prihaja iz studia Manglobe. Govori o dekletu Hani Morenos (Suzuka Ohgo), ki odrašča pri strogih krušnih starših, kateri z njo grdo ravnajo. Svojih staršev ne pozna. Nekega dne pa ponjo pride pobegla kaznjenka Michiko Malandro (Yoko Maki), ki je ravnokar pobegnila iz zapora, za katerega velja, da iz njega domnevno ni moč pobegniti. Hani pove, da pozna njenega očeta, ki bi naj bil domnevno mrtev, a v to ne verjame. Tako se posvojenka odloči iti z zločinko, da skupaj poiščeta očeta, ki mu je ime Hiroshi Morenos (Kanji Tsuda).
Kot prvo je treba omeniti, da je to ena izmed tistih animejskih serij, ki ni za vsakogar. V bistvu je to ena izmed tistih serij, ki spada v kategorijo "ali ti je všeč ali ne". Če se pri tem spustim na osebno raven, mi je serija bila še kar všeč, čeprav je nekoliko predolga za zgodbo, ki jo vsebuje. Tako vsekakor v seriji najdemo kar nekaj nepotrebnih epizod, ki bolj ali manj ne prispevajo h končnemu razpletu. Ampak po drugi strani pa pomagajo razvijati like in ustvarjati neko posebno vez med Michiko in Hano, ki ji je Michiko nadela ime Hatchin.
Sedma epizoda OVA serije Mobile Suit Gundam UC, ki nosi naslov Čez mavrico (Over the Rainbow), je sklepno dejanje te serije, ki je za razliko od prejšnjih epizod kar 30 minut daljše, saj namesto 60 traja 90 minut. Na zaključek te epske znanstveno-fantastične sage je bilo treba čakati kar štiri leta, a smo ga le dočakali.
Če na kratko povzamem zgodbo OVA serije: Piše se leto U.S. 0096. Od druge neo-zeonske vojne so minila tri leta. Govori se, da Zemeljsko federacijo in Anaheim Electronics iz ozadja manipulira Fundacija Vist, ki skuša ustvariti nov svet, zaradi česar poskuša neo-zeonskim potomcem, ki so poznani kot Sleeves, predati neko skrivnost. To pa bi pomenilo odprtje Laplaceve skrinje, v kateri je velika skrivnost glede univerzalnega stoletja (U.S.). Predaja med Fundacijo Vist in Sleevesi bi naj stekla v proizvodni koloniji Industrial 7, ki je dom dijaka Banagherja Linksa. Ko ta pobič reši dekle, ki pada skozi breztežnostno območje kolonije, se mu to predstavi kot Audrey Burne in mu pove, da želi preprečiti vojno, kar Banagherja spodbode, da se vmeša v ta spor glede Laplaceve skrinje. A pri tem se ne zaveda, da je s tem sporom povezan veliko bolj, kot si misli.
Psycho-Pass je 22-delna znanstveno-fantastična animejska serija, ki prihaja iz studia Production I.G, katere režiser je Katsuyuki Motohiro, za katerega je to režijski prvenec. Animejska serija je kiberpunkovska kriminalka, ki sledi dvema osrednjima likoma, izkušenemu policistu izvrševalskega oddelka Shinyi Kogamiju in novinki nadzorniškega oddelka Akane Tsunemori. Naloga obeh je loviti ljudi, ki so prestopili mejo stabilnega duševnega stanja. A ko se pojavi Kogamijev sovražnik iz preteklosti, za katerega obstoj doslej ni obstajal noben dokaz, se Akane na vse pretege trudi, da bi svojega kolega obdržala na pravi strani zakona.
Bitka za Doldrey nadaljuje zgodbo o Griffithu, Gutsu in Sokolovi tolpi ter se osredotoča na eno izmed najpomembnejših točk v Zlati dobi, ki popolnoma spremeni tok dogodkov. Čeprav je Bitka za Doldrey, tako kot Kraljevo jajce, zgolj še en del v uvodno dogajanje, je njena izvedba vsekakor veliko boljša od prvega dela. K temu pripomore tudi odličen preobrat v zgodbi, ki označuje vrhunec sage o Zlati dobi ter tako postavi prvi pomemben mejnik za nadaljnje dogajanje. Vsekakor drugi film ponudi gledalcu veliko več, saj je tudi za četrt ure daljši od prvega. Zgodba je še vedno zelo stisnjena, vendar se dogajanje kar lepo odvija in zajame vse bistvene dele, hkrati pa poznavalcem mange ponudi tudi nekaj "dražilnikov" za nadaljnje možne filme. Edini minus drugega filma je nekompatibilnost računalniške in klasične animacije, ki je predstavljala že veliko težavo v prvem filmu. Težava se pojavi pri bližjih prikazih likov, katerih gibanje izpade resnično neanravno in moteče. A kljub vsemu je ta del Berserka odlična zabava, ki bo gledalca potešila na marsikaterem nivoju.
Animirani film je adaptacija istoimenske mange, ki je glede na vir sicer okrnjen, vendar kljub temu ponudi tisto osnovono zgodbo, ki ves čas drži rdečo nit. Liki vse od Gutsa do Griffitha so v bistvu zelo dobro dodelani za nekaj več kot 70 minut trajajoč film, nekatere zanimive in prebrisane enovrstičnice pa kljub resni tematiki poskrbijo za nekaj smeha. Žal pa ni vse tako rožnato, kot se bi morda zdelo na prvi pogled. Najbolj moteče je prepletanje klasične in računalniške animacije, saj liki delujejo zelo plastično, bitke pa s tem izgubijo nekaj čara, ki bi ga lahko imele, če bi bile ročno narisane. V tem pogledu je stara animejska serija, ki je pokrivala isti del mange, vsekakor bila boljša. Poleg tega nekateri prehodi med scenami občasno delujejo nekonsistentni, kar je verjetno rezultat izpuščanja določenih delov iz mange, zato se nekatere stvari znajo zdeti privlečene za lase. Ampak zavedati se je treba, da je Kraljevo jajce zgolj uvod v poglavje o Zlati dobi, ki predstavi like in zgodbo. In kot takšen deluje kot povsem solidna adaptacija.
Kapitan Harlock (Shun Oguri) in njegova piratska posadka na ladji Arkadia se zoperstavljajo Gajski skupnosti, ki je razglasila planet Zemljo za prepovedano območje. Nekega dne na Arkadio pošljejo vohuna, mladeniča z imenom Yama (Haruma Miura). Njegova naloga je ubiti zloglasnega piratskega kapitana, a na potovanju s posadko Arkadije kmalu ugotovi, da ni vse, kot se zdi, saj se tako na eni kot na drugi strani skrivajo neverjetne skrivnosti.
Vesoljski pirat Kapitan Harlock je še ena animirana adaptacija mange Reijija Matsumota (da se tokrat izrazim bolj japonsko, saj je Leiji nekoliko preveč ameriško obarvano). Je pa tokrat prvič animacija v celoti računalniška, kar je že značilno za režiserja Shinjija Aramakija (Appleseed,Appleseed: Ex Machina), ki je s 30 milijonov ameriških zelencev težkim proračunom uspel ustvariti nadvse osupljiv vizualni spektakel, poln vesoljskih spopadov in eksplozij. Animacija je vsekakor vredna pohvale, saj bi z vidika ameriških standardov lahko rekli, da gre za nizkoproračunsko produkcijo, ki pa se vseeno lahko po vizualni podobi kosa z marsikatero ameriško visokoproračunsko produkcijo, ki presega 100 milijonov zelencev. Še posebej je treba pohvaliti detajle na samih likih, kot so realistično upodobljeni lasje, in verodostojno prikazano okolico, pa tudi koščke uničenih plovil v vesoljski bitki, ki hitro padejo v oko, saj so res detajlirani.
Code Geass: Hangyaku no Lelouch. Japonska, 2006/2008. Režija: Goro Taniguchi. Glasovi: Jun Fukuyama (Lelouch Lamperogue), Takahiro Sakurai (Suzaku Kururugi), Yukana Nogami (C.C.), Ami Koshimizu (Kallen Stadtfeld), Kaori Nazuka (Nunnally Lamperouge), Kazato Tomizawa (V.V.), Akeno Watanabe (Viletta Nu), Fumiko Orikasa (Shirley Fenette), Omi Minami (Euphemia Li Britania), Norio Wakamoto (Emperor of Britannia). Animirana ZF akcijska drama. 50x25 minut.
Lelouch Lampeorgue (Jun Fukuyama) je na videz preprost študent v 11. koloniji (Japonska) ogromnega Britanskega imperija, ki skrbi za svojo slepo sestro Nunnally (Kaori Nazuka). A ko po incidentu z japonskimi uporniki naleti na skrivnostno C.C. (Yukana Nogami), ki mu podeli nenavadno sposobnost manipuliranja z nasprotniki, katero imenuje 'geass', se kaj kmalu izkaže, da Lelouch ni to, za kar se izdaja. Lelouch in Nunnally sta namreč otroka kralja Britanskega imperija, vendar to pred vsemi prikrivata zaradi zapletenih preteklih dogodkov, katere je Lelouch odločen razkriti. In tako izkoristi svojo moč za boj proti britanskim zavojevalcem na strani japonskih upornikov kot njihov samooklicani vodja. Vse to pa počne zaradi enega samega razloga (vsaj tako trdi on sam): Da bi Nunnally lahko živela v boljšem svetu, kjer šibki niso zatirani.
Ao no Exorcist Gekijouban. Japonska, 2012. Režija: Atsushi Takahashi. Glasovi: Nobuhiko Okamoto, Jun Fukuyama, Kana Hanazawa, Kazuya Nakai, Rie Kugimiya, Ayahi Takagaki, Daisuke Ono, Eri Kitamura, Hidenobu Kiuchi, Hiroshi Kamiya. Animirana fantazijsko-akcijska pustolovščina. 89 minut.
Rin Okamura (Nobuhiko Okamoto) je skupaj z bratom Yukiojem (Yun Fukuyama) in prijateljico Shiemi (Kana Hanazawa) na lovu za demonom. A preprosta izganjalska naloga se kaj kmalu prelevi v pravo razdejanje mesta. Sredi vsega tega Rin uspe rešiti tudi majhnega dečka, ki se je znašel sredi navzkrižnega ognja med eksorcisti in demonom. Ampak izkaže se, da je ta deček, ki mu je ime Usamaro (Rie Kugimiya), v resnici demon. Ker ga vsi želijo odstraniti, se Rin odloči, da bo pazil nanj. Medtem se mesto pripravlja ne veliki festival, ki ga praznujejo vsakih 11 let, in v tem času se prav tako začno dogajati čudne stvari, saj ljudje začnejo popolnoma zanemarjati svoje delo.
Blood-C: The Last Dark. Japonska, 2012. Režija: Naoyoshi Shiotani. Glasovi: Nana Mizuki (Saya Kisaragi), Kenji Nojima (Fumito Nanahara), Ai Hashimoto (Mana Hiiragi), Atsuhi Abe (Itsuki Tomofusa), Jun Fukuyama (Dog). Animirana fantazijska akcijska grozljivka. 110 minut.
Kri-C: Poslednja tema se nadaljuje tam, kjer se je serija končala. Saya se ponovno zaveda vsega in je odločna, da se bo maščevala Fumitu za vse, kar ji je storil. Zato se odpravi v Tokio, kjer je v veljavi odlok za zaščito mladih, ki mladini prepoveduje ponočevanje, internet pa je pod nenehnim policijskim nadzorom, kar je privedlo do tega, da je uporniška skupina Surrit napovedala Fumitu vojno. Saya se pridruži tej skupini, ki kmalu naleti na informacije o organizaciji Tower, ki bi naj stala za Fumitom in izvajala grozovite poskuse na ljudeh.
Dnevnik prihodnosti je 26-delna animejska serija, ki je nastala po istoimenski mangi (japonskem stripu) Sakaeja Esunoja in govori o Yukiteruju Amanu (Misuzu Togashi), ki je samotar in nima nebenega pravega prijatelja, ima pa navideznega prijatelja Deusa (Norio Wakamoto), ki ga nekega dne povabi k sodelovanju v igri preživetja, katere cilj je, da se določi, kdo bo naslednji Bog. Yuki se tako znajde v neizprosni igri, v kateri se 12 igralcev z vsemi sredstvi spopada med sabo in v kateri prav tako spozna skrivnostno Yuno Gasai (Tomosa Murata), za katero se izkaže, da je obsedena z njim, vendar pa je to zgolj vrh ledene gore, saj Yuno obdajajo številne skrivnosti.
Kri-C je zgodba o Sayi (Nana Mizuki), navidez povsem navadnem, veselem in nerodnem dekletu, ki živi s svojim očetom Tadayoshijem (Keiji Fujiwara) v svetišču nad majhnim naseljem. Čez dan je povsem navadna srednješolka, ki se druži s prijatelji in zahaja v kavarno Guimauve tik ob vznožju svetišča, katere lastnik je vedno nasmejani Fumito (Kenji Nojima). A ko sonce zaide in se nad naselje spusti tema, se Saya spopada s starodavnimi bitji, ki ogrožajo naselje. Skozi različne bitke s temi bitji pa kmalu začne odkrivati kruto resnico.
Burst Angel je futuristična avantura, ki se naslanja na špageti vesterne in kitajske streljaške akcionerje. Zgodba se odvija v Tokiu prihodnosti, kjer je politika tako skorumpirana, da v prbivalcih vidi le ovce za zakol. Mesto tudi ustrahujejo kiberoidi. Skupina štirih deklet - Jo, Meg, Sei in Amy - je del organizacije, ki se tej vladi upira. Dekletom se kot kuhar pridruži tudi dobrosrčni Kyohei, ki se sprva sploh ne zaveda, kdo ta dekleta so, vendar kaj kmalu ugotovi, da so plačanke, ki so dnevno izpostavljene smrtni nevarnosti.
Canaan je 13-delna animejska serija in je mešanica akcije, pustolovščine ter fantazije, ki kar pogosto obravnava marsikatero filozofsko vprašanje, s čimer v samo dogajanje aktivno vključi tudi gledalca. Zgodba govori o dveh dekletih, Mariji Osawa (Yoshino Nanjou), ki je dve leti nazaj, ko so teroristi napadli Šibujo s smrtonosnim Ua virusom, ta napad preživela, vendar pa ima zaradi šoka delno amnezijo, in Canaan (Miyuki Sawashiro), dekletu z nenavadnimi sposobnostmi, ki jo zaposluje neznana organizacija z neznanimi cilji. Dogajanje je postavljeno v Šanghaj na Kitajskem, kjer se Maria in Canaan ponovno srečata, poleg tega pa se začnejo dogajati čudne stvari, ki so povezane tako z Marijino kot Canaanino preteklostjo.
Džubeijeve kronike je japonska animirana avantura, ki spremlja samotnega popotnika Džubeija na njegovi poti v Kakio, na kateri reši nindža dekle Kagero pred posilstvom, s čimer se nezavedno zaplete v spopad med dinastijama Tojotomi in Tokugava, pri čemer slednja sploh ne ve, da ji preti resna nevarnost. Mračni šogun, ki je sel Tojotomijev, tako skupaj s skupino ljudi z nadnaravnimi močmi, imenovano Kimonski vragi, načrtuje padec dinastije Tokugava. Na poti pa jim stojijo samo Džubei, Kagero in spletkarski menih Dakuan, ki je Džubeija v to še dodatno prisilil.
