Kri: Oshiijeva Saya (kritika)

Tokio, leto 1969. Na ulicah potekajo protesti proti vietnamski vojni, katerih se je udeležil tudi srednješolec Rei Miwa. Sprva mirni protesti se kmalu prelevijo v ulični spopad in Rei je primoran pobegniti s kraja dogajanja. Da bi se izognil policijskemu pregonu, se odpravi domov po stranskih ulicah, a na njegovo srečo, ali raje nesrečo, naleti na skrivnostno dekle s katano, ki sliši na ime Saya. Prizor, ki ga vidi, je pravi krvavi pokol. A še v istem trenutku se pojavita dva moža v črnem in eden izmed njiju onesvesti Reija. Ko se prebudi, ga najdejo policisti, ki ga zaradi okrvavljenih oblačil pridržijo. A ker se izkaže, da kri ni človeška, ga izpustijo. Kljub vsemu pa je za mesec dni izključen iz šole, povrhu vsega pa mu mati odredi še hišni pripor. Kot da to še ni dovolj, mu tudi tista noč, ko je srečal Sayo, ne da miru. Nekega dne pa se v njegovi sobi pojavi inšpektor Gotouda, ki ga njegov primer zelo zanima. Ob vsem tem pa se Rei ne zaveda, da bodo dogodki, ki sledijo, popolnoma spremenili njegovo življenje.

Vampire Hunter D: Skrivnostno potovanje na Severno morje v dveh delih (kritika)

Kikuchi, Hideyuki (2007): Vampire Hunter D: Mysterious Journey to the North Sea - Part 1 & Part 2. Milwaukie: Dark Horse Comics.

Stekleni prestol tretjič: Boljše, a še zdaleč nepopolno (kritika)

Naslov: Heir of Fire
Zbirka: Throne of Glass
Avtor: Sarah J. Maas
Založnik: Bloomsbury
Leto izida: 2014
Ocena: 4 od 5

V primerjavi s prvo in drugo knjigo je ta veliko boljša, vendar se prva polovica zgodbe vseeno vleče in deluje kot naključno nametane zgodbe, ki se odvijajo v istem svetu. Ampak druga polovica knjige postane boljša in zanimivejša, ko se začno razkrivati skrivnosti in zgodba postane bolj akcijsko nabita.

Odličen dodatek so tudi klani čarovnic in krilati zmaji, ki dajejo zgodbi temačnejši ton. Medtem ko je Celaena bila v prvi knjigi in prvi polovici druge knjige nadležen osrednji lik, jo je v tej knjigi veliko lažje vzljubiti. Knjiga Heir of Fire je daleč od tega, da bi bila popolna fantazijska avantura, vendar pa je korak v pravo smer.

Če se bo Sarah J. Maas še naprej osredotočala na glavni del zgodbe in like ter manj pozornosti namenjala trivialnim in nadležno pocukranim romancam, potem lahko knjižna serija Throne of Glass prekorači mejo povprečnega in postane odlična fantazijska zgodba epskih razsežnosti.

Doslej je najboljše poglavje v celotni seriji bila zbirka novel The Assassin's Blade, katero avtorica še vedno mora prekositi, vendar doslej še nobenemu izmed romanov ni uspelo priti niti blizu. Kljub vsemu pa je zgodba dovolj zanimiva, da bralec hoče še več. Upajmo, da bo naslednja knjiga še boljša.

Stekleni prestol drugič: Manj klišeja, več zgodbe (kritika)

Druga knjiga iz serije Stekleni prestol se nadaljuje nekaj mesecev po dogajanju iz prve knjige. Celaena je sedaj kraljeva prvakinja in zanj opravlja umazane posle. Nekoliko se je odtujila od Doriana, adarlanskega princa, a se je zato veliko bolj zbližala z Chaolom, poveljnikom kraljeve straže. Prav tako se je poglobilo njeno prijateljstvo z Nehemio, eyllweško princeso. A njeno na videz normalno življenje kot poklicna morilka se kmalu spremeni v novo nočno moro, ko dobi za nalogo, da umori enega izmed svojih starih znancev. Prav tako pa se istočasno v princu Dorianu začnejo prebujati moči, ki jih je njegov oče izgnal iz celotne Erileje. Povrhu vsega pa pride na dan, da kralj načrtuje nekaj strašanskega, a žal nihče ne ve, kaj.

Prva polovica druge knjige nadaljuje že preverjen recept iz prve knjige ter večino pozornosti posveča romanci med Celaeno in Chaolom, ki je še bolj osladna kot ljubezenski trikotnik v prvi knjigi. A na srečo Maasova posveča tudi posebno pozornost princu Dorianu, katerega osebni razvoj je veliko bolj zanimiv kot Celaenina ljubezenska zgodba. Medtem ko Celaena in Chaol delujeta kot dva povsem zabita najstnika ter sta njuni osebnosti popolnoma zbanalizirani, saj prva ne deluje kot verodostojna morilka in slednji ne kot verodostojen poveljnik kraljeve straže, pa je Dorianov osebni razvoj nadvse zanimiv, saj s svojo odtujenostjo od očeta in družine ter življenja na dvoru postaja vedno bolj osamljen in nekako najde uteho v pogovorih s princeso Nehemio. Poleg tega se v njem prebujajo moči, ki v njegovem svetu sploh ne bi smele obstajati.

Stekleni prestol: Klišejska fantazijska romanca (kritika)

Celaena Sardothien je osemnajstletna morilka, ki služi dosmrtno kazen v rudniku soli v Endovierju, ker je storila fatalno napako in se pustila ujeti. A nekega dne ji Dorian Havilliard, sin kralja Adarlana, ki jo je obsodil na dosmrtno jetništvo, in poveljnik kraljeve straže Chaol Westfall ponudita rešilno bilko. Celaena bi naj zastopala princa v smrtonosnem turnirju in tako postala kraljeva prvakinja ter žrtvovala nekaj let svojega življenja za umazane posle neusmiljenega adarlanskega kralja, v zameno pa bi si tako izborila svobodo. Osemnajstletnica sprejme ponudbo, a kmalu ugotovi, da je turnir in žrtvovanje nekaj let življenja še njena najmanjša skrb, saj jo čaka veliko večja usoda, kot si lahko sploh zamišlja.

Zgodba romana Stekleni prestol je razdeljena na dva dela. Prvi del je osnovna zgodba polna misterijev, napetosti, prelivanja krvi in odkrivanja lastne osebnosti ter poslanstva, drugi del pa romanca, ki vključuje ljubezenski trikotnik med Celaeno, Dorianom in Chaolom. Medtem ko je prvi del zgodbe zanimiv in nadvse napet, pa drugi del zgodbe vključuje tako klišejske prijeme, ki so pretirano pocukrani in očitni, da bralec ne ve niti, ali je romanca res tako slabo skovana ali je zgolj namerno takšna. Ob branju romantičnih poglavij se enostavno porodi ena samcata misel - tako slabo in osladno, da je že dejansko dobro in zabavno. Poleg tega pa romanca zelo zavira potek osrednje zgodbe, saj si avtorica z ljubezenskim trikotnikom res vzame čas in skozi njega razvija osebnosti osrednjih treh akterjev.

Jutri: Marsdenovi najstniški gverilci (kritika)

Knjige o vojnah znajo velikokrat biti pretirano patriotske in se osredotočajo na vojno preveč enostransko, kar pomeni, da poveličujejo bodisi eno bodisi drugo stran. Če govorimo o enostranskosti, potem ta knjiga ni nič drugačna od ostalih, vendar pa nam prihrani nakladanje o pretiranem patriotizmu, ki bi nam ga kak ameriški avtor zagotovo serviral na vsaki strani. In ravno v tem nepretiranem patriotizmu leži čar knjige Jutri, ko se je začela vojna, ki jo je spisal avstralski pisatelj John Marsden.

Zgodba se odvija sprva okrog sedmih srednješolskih prijateljev (Ellie, Corrie, Homer, Lee, Fi, Robyn in Kevin) iz Wirraweeja, ki se odločijo, da se bodo čez božične praznike odpravili na pohod po avstralski divjini in se tako izognili vsakoletnemu wirraweejskemu festivalu. Na svojem pohodu neke noči opazijo v zraku številna letala, vendar jim ne polagajo preveč pozornosti. A ko se vrnejo domov, so njihove hiše prazne in živali sestradane. Sedmerica kaj kmalu ugotovi, da je Wirrawee okupirala neznana sovražna vojska.

Vojna tematike zagotovo ni nič novega, in tudi Marsdenova knjiga ni, saj se je s podobno tematiko ukvarjal že John Carpenter v filmu Rdeča zora, kjer so ruski komunisti zavzeli ZDA. Je pa pohvalno to, da Marsden bralcu servira zgodbo na način, ki mu ne razodeva prave identitete okupatorja, saj poda samo možen odgovor, da bi lahko bila to vietnamska vojska, čeprav o tem niso prepričani ne bralec ne liki v sami knjigi. Tako sedmerica ne pozna sovražnika, kar napravi samo situacijo še toliko bolj srhljivo.

Tovariši: Seliškarjev partizanski slavospev (kritika)

S knjigo Tovariši: Povest partizanske zvestobe pisatelja Toneta Seliškarja sem se odločil zagnati še eno našo podstran, na kateri bomo za vas pisali kritike knjig, mang in stripov ter vam tako skušali podati čim bolj nepristransko mnenje o določeni zapisani oz. zapisano-narisani besedi.

Pavlek je trinajstletni deček, ki z očetom Blažem, materjo Marjeto in sestrico Maričko živi v majhni vasici, imenovani Kal. Nekega dne očeta pozovejo v vojsko in v njegovi odsotnosti Kal napadejo nemška letala. V tem napadu Marička izgubi življenje in Pavlek na njenem grobu materi obljubi, da bo storil vse, da bo pravici zadoščeno. Ko se oče vrne domov, se prebivalci Kala soočajo z razcepljenostjo - na eni strani so nemški zagovorniki, na drugi pa slovenski. Ker je to ozemlje zavzel okupator, večina Kalčanov pobegne, preden jih deportirajo. V izgnanstvu naletijo tudi na partizane, ki Pavleka tako prevzamejo, da se jim nemudoma želi pridružiti, kar mu sčasoma tudi uspe. In tako je prisiljen odložiti otroštvo na stran ter postati pravi moški.