Igrana fantazijska avantura Mulan je v bistvu predelava Disneyjeve istoimenske animirane uspešnice iz leta 1998 in znane kitajske legende o dekletu, ki se je namesto bolnega očeta odpravila v vojsko, da bi pomagala ubraniti cesarstvo pred hunsko invazijo. Seveda v tistem času ženske niso imele kaj iskati na bojišču, tako da je Mulan z morebitnim razkritjem, kdo v resnici je, grozilo dvoje - da bo družini prinesla sramoto in smrt.
Disneyjeve igrane adaptacije animiranih klasik so običajno čista kopija izvirnika z nekaj dodanimi scenami ali dodano glasbeno točko, ampak Mulan v tem pogledu popolnoma izstopa, saj so odstopanja med izvirnikom in igrano predelavo zelo očitna. Režiserka Niki Caro (Whale Rider, North Country) je ubrala podoben pristop, kot ga je Tim Burton ubral pri Dumbu, čeprav bi pri slednjem direktna kopija izvirnika morda delovala celo bolje. Dejstvo je, da je Carojeva uspela oceniti, da se je igrane adaptacije treba lotiti nekoliko drugače, kar se je vsekakor obrestovalo, saj v odstopanjih film res blesti. Eden izmd ključnih dejavnikov je vsekakor opustitev zmajčka Mushuja, ki mu je v izvirniku posojal glas Eddie Murphy. Mushuja so tako v filmu nadomestile dinamike z drugimi liki, nekateri antropomorfni prijatelji iz animiranega filma pa so v igrani adaptaciji celo dobili človeško podobo.
Ampak Disney ne bi bil Disney, če vseeno ne bi skušali v samo zgodbo stlačiti tudi nekaj stvari iz originala. Tako je nastala velika vrzel med režiserkino vizijo in korporativnimi potezami pohlepnega studijskega duha, saj film na več mestih deluje kot dva različna filma, ki se nikakor ne skladata najbolje, saj prehodi med posameznimi deli včasih delujejo, kot da so nepovezani. Niki Caro je s svojo odločitvijo vsekakor šla v pravo smer, ampak Disney je pač studio, ki zadnje čase ne tvega rad in se raje drži že preverjene recepture, tako da na koncu dobimo mešano vrečo, ki vsebuje malo vsega, kar pa na koncu nikakor ni dovolj.
Vizualno je Mulan vsekakor prava poslastica, saj se, kot večina fantazijskih kitajskih produkcij, ne obremenjuje preveč z gravitacijo, kar sami scenografiji doda nek prijeten čar, kot ga je gledalec dobil pri ogledu mojstrovin, kot sta Prežeči Tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Dragon) Anga Leeja in Hiša letečih bodal (The House of Flying Daggers) Zhanga Yimoua. Poleg teh antigravitacijskih podvigov je čudovita tudi sama scenografija, ki nam nudi res razkošne lokacije za bitke in mirne oz. dramatične trenutke. Tudi sama sporočilnost se je vsekakor ohranila iz izvirnika, tako da je junakinjino popotovanje, na katerem išče samo sebe, tudi v tej iteraciji lepo vidno, čeprav na trenutke malce preveč poenostavljeno.
Tudi glasbena podlag Harryja Gregsona-Williamsa (The Equalizer, The Martian) je spodobna in dejansko nudi dobro spremljavo dogajanja, čeprav vsekakor manjkajo odlični dramatični toni, ki nam jih je v izvirniku pričaral legendarni, žal že pokojni Jerry Goldsmith (Star Trek: The Motion Picture, First Blood). Čeprav je treba priznati, da je marsikatero skladbo mogoče v malce spremenjenih tonih slišati tudi v tej novi glasbeni spremljavi.
Mulan je torej solidna adaptacija, ki si dovoli malce tvegati, vendar si nekje na pol poti premisli in zajadra v svojo povprečnost. Tudi priznana imena kitajske in ameriške kinematografije, kot so Jason Scott Lee, Jet Li, Donnie Yen, Li Gong, Tzi Ma in Yifei Liu, niso izkoriščeni v vsej svoji veličini, saj so v marsikaterem drugem filmu pokazali veliko več. Liki, ki jih upodabljajo so pogosto enodimenzionalni in nimajo nekega globljega pomena. Tako na koncu ostanemo le z zgodbo z naukom in vizualno poslastico, ki skuša prikriti vse napake, ki jih film nosi s sabo. Vsekakor gre za drzen preizkus, ampak žal se z animirano klasiko ne more primerjati. Če si torej želite slabi dve uri nezahtevnega in sproščenega gledanja ter naslajanja, kaj zmorejo vizualni učinki, potem vam vsaj iz tega razloga priporočamo ogled, čeprav bo na koncu vseeno pustil malce grenak priokus.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar