09/08/2012

Animoku @ Comics, manga & Co. - 2. del

NEMŠKI STRIP SE JE VRNIL
RISARKE IN RISARJI TER TENDENCE ZADNJIH DVAJSETIH LET



Kot smo že omenili v prvem delu, je 6. avgusta bila otvoritev razstave o modernem nemškem stripu, imenovana Comics, manga & Co., na kateri se je s svojimi deli predstavilo 13 risarjev in risark stripov iz Nemčije, na katere so vplivali različni risarski stili iz vsega sveta (ZDA, Japonske, Francije itd.). Naj vas še enkrat opomnimo, da si je razstavo mogoče ogledati vsak dan od 10. do 20. ure, in sicer vse do 31. avgusta.

V drugem delu našega članka pa sedaj sledi esej Andreasa Platthausa, ki ga najdete tudi v katalogu, t. j. rumeni knjigi, ki jo je prav tako možno dobiti na razstavi in v kateri imate predstavljena ter opisana dela posameznih avtorjev. Knjiga je v nemškem in angleškem jeziku, na razstavi pa prav tako najdete slovenske prevode določenih delov knjige v majhni brošuri ter seveda slovenske opise ob posameznih razstavljenih stripovskih delih.

No, zdaj pa se raje vrnimo k bistvu tega dela članka, ki je torej esej Andreasa Platthausa z naslovom Nemški strip se je vrnil: Risarke in risarji ter tendence zadnjih dvajsetih let, v katerem avtor eseja zajema in opisuje aktivnosti tako 13 risarjev, katerih dela so razstavljena na razstavi, kot tudi ostalih umetnikov, ki so bili in so dejavni na nemški sceni stripov. Poleg tega pa bralcu omogoča malce natančnejši vpogled na dogajanje na tej sceni tako v zadnjih dvajsetih letih kot tudi v nekoliko oddaljeni preteklosti. Tako je Andreas Platthaus napisal sledeče:

Nemčija je znova zabeležena na svetovnem zemljevidu stripov, za kar se moramo zahvaliti rudi združitvi Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike. Pomembnejši je bil prispevek vzhodnonemškega dela, predvsem če se osredotočimo na estetske vidike in ne le izključno ekonomske. Seveda so bili že pred letom 1990 posamezni nemški risarji in risarke priznani, vendar je vseeno, če omenimo Matthiasa Schultheissa ali Ralfa Königa, ko gre za mednarodno priznane umetnike, ali Walterja Moersa in Rötgerja Feldmana alias Brösla, če govorimo o domačih zgodbah o uspehu, ter Hannesa Hegna in Rolfa Kauko,  ko omenjamo petdeseta in šestdeseta leta - vsi so povzemali že dolgo uveljavljene stilistične in pripovedne oblike iz drugih dežel, pa naj so bili to vplivi v petdesetih letih ustanovljene ameriške satirične stripovske revije Mad, Walta Disneyja, ameriškega undergrounda ali vplivi iz Francije. Nemške zgodbe v slikah sta pred tem ustvarjala že Wilhelm Busch in e. o. plauen, pravzaprav Erich Ohser, ki je od 1934 do 1937 risal stripovsko serijo Oče in sin (Vater und Sohn), vendar lahko šele stripovsko avantgardo od 1990 naprej označimo za samostojno.
Vzklila je v Berlinu, in če bi lahko omenili samo eno ime, bi bilo to ime kolektiva: PGH Žareča prihodnost se je imenovala vzhodnoberlinska skupina umetnikov, z ironično asociacijo na Produktionsgenossenschaften des Handwerks (PGH), socialistične obrtne zadruge. Skupina se je oblikovala tik pred preobratom v letu 1989, sestavljali so jo Anke Feuchtenberger, Holger Fickelscherer, Henning Wagenbreth in Detlef Beck. Vsi so bili vzhodnonemškega porekla in so v NDR uživali prednosti grafične izobrazbe, ki je učila še tehnike, katere so na zahodnonemških visokih šolah umetnosti in drugih izobraževalnih institucijah že zdavnaj opustili. Delo z ročnimi stiskalnicami, lesorez in linorez, lepopisje in knjižno oblikovanje so predstavljali temelje umetnosti berlinskega kvarteta. Tudi nekoliko mlajši vzhodnonemški risarji in risarke, med njimi Hans-Georg Barber alias Atak in Kat Menschik, so še imeli korist od izobrazbe, posredovane v NDR. Ti umetniki in umetnice so postali znani predvsem s plakati in karikaturami, vendar so s tem samo nadaljevali tisto, kar so lahko delali tudi že v NDR. Nasprotno pa za umetniške stripe prej ni obstajal forum, ker je bila produkcija stripov v NDR omejena na mesečnik Mozaik in posamezne serije v partijskih mladinskih revijah Atze in Frösi. Stripi (ki se tako niti niso smeli imenovati) so v očeh državnega vodstva veljali za otročarije. Njihov pripovedni potencial so skladno s tem spregledali.
Toliko večje pa je bilo zanimanje članov PGH Žareča prihodnost za to pripovedno zvrst. Najraje so izdelovali stripe, čeprav so se lahko preživljali le z drugimi vrstami grafičnega dela. Neodvisnost od finančnega iztržka stripov pa jim je dovoljevala eksperimentiranje, česar si priznani zahodnonemški risarji in risarke niso upali, da ne bi ogrozili svojega komercialnega uspeha. Štirje Berlinčani so se zavestno naslonili na ekspresionizem kot tisto pomembno moderno umetnostno smer, ki sme veljati za specifično nemško. Ta tradicijska linija je bila v tujini posebej dobro sprejeta, ker so bralci v nemških stripih nenadoma spet našli nekaj, kar so iz umetnostne zgodovine že poznali kot dosežek te dežele. Največkrat mračne zgodbe PGH umetnikov in umetnic z eksistencialističnim ali cinično satiričnim tonom so se navezovale neposredno na epoho, ki je Berlin za eno desetletje spremenila v svetovno prestolnico kulture: na dvajseta leta v času Weimarske republike.
Narisal Mawil
Anke Feuchtenberger, ki je prirejala literarne predloge pisateljice Katrin de Vries v feministične zgodbe v slikah, in Henning Wagenbreth z zanj značilnimi piktogrami sta sredi devetdesetih let postala osrednja predstavnika nemške stripovske avantgarde - prva v Franciji, slednji v Ameriki.
Fickelscherer in Beck se nasprotno nista uspela mednarodno uveljaviti. Zato pa je to hkrati uspelo dvema zahodnonemškima risarjema, Hendriku Dorgathenu in Martinu tomu Diecku. Dorgathen je sprva uspel kot ilustrator, preden je s Space Dogom narisal strip brez besed, ki je izšel pri Založbi Rohwolt, eni najuglednejših literarnih založb Zvezne republike Nemčije, in hitro doživel tudi velik mednarodni uspeh. Martin tom Dieck se je predvsem uveljavil z zgodbo naslovljeno Salut Deleuze!, za katero je besedilo napisal Jens Balzer in v kateri poststrukturalistična filozofija Gillesa Deleuza, Rolanda Barthesa, Michela Foucaulta ter Jacquesa Lacana postane predmet izredno inteligentno pripovedovanega potovanja v pekel teh štirih preminulih mislecev. Strip je leta 1998 najprej izšel v Franciji, dve leti pozneje pa pri neki švicarski založbi tudi v nemškem jeziku. Ta primer je aktualen še danes: mnogim nemškim risarjem in risarkam, predvsem vsebinsko najzahtevnejšim, je v tujini, in tam predvsem v Franciji, veliko lažje kot v domovini. Ulf Keyenburg alias Ulf K., Barbara Yelin in Jens Harder so izven meja objavili veliko več kot v sami Nemčiji, kar je vsekakor pogojeno tudi z njihovo izbiro tem, ki v mednarodnem razumevanju smejo veljati za tipično nemške in so ravno zaradi tega v drugeh deželah posebej dobro sprejete.
Tako Ulf K. dela s svojima najpomembnejšima likoma, Monsieurom Mortom in Hieronymusom B.-jem, navezuje na nemško umetnostno zgodovino preko vključevanja mrtvaških plesov in grotesk, katerih najizrednejši primeri so nastali v zgodnjem novem veku s Hansom Holbeinom mlajšim in Hyeronimusom Boschom, ter tudi na fantastiko del umetnikov Arnolda Böcklina (1827-1901) in Maxa Klingerja (1957-1920), ki se nahajata na prehodu iz romantike v moderno ter posegata po sanjskih in nadrealističnih motivih ter persiflažah mitov. Stripi Barbare Yelin se imajo za svojo obliko in teme odločilno zahvaliti romantiki, Jens Harder pa se je z dosedanjima velikima projektoma Leviathan in Alpha naslonil na prizadevanja zoologa Ernsta Haeckla (1834-1919) za sistematično grafičen prikaz narave. Haeckel je skušal evolucijo po Darwinu predstaviti preko kompleksnih shem. Te so zbudile pozornost predvsem pri umetnikih in filozofih. Kar v umetnostni zgodovini torej velja za posebno nemško, je kot strip v tujini zelo odmevno. Tako je na primer Alpha januarja 2010 v francoskem Angoulemu na najpomembnejšem evropskem festivalu stripa osvojil Prix de l'Audace (Nagrado za drznost).
Ulf K. 
Narisala Anke Feuchtenberger
Vendar že dolgo več ni le avantgardistično pripovedovanje tisto, ki nemškim stripom zagotavlja uspeh. Odkar je starejša generacija risarjev dobila katedre na visokih šolah umetnosti - Anke Feuchtenberger v Hamburgu, Wagenbreth v Berlinu, Dorgathen v Kasslu, tom Dieck v Essnu, Atak v Halleju -, se je na nemških univerzah končno razvila stripu prijazna klima, ki splošno spodbuja razvoj pripovedovanja v slikah. Nekateri najuspešnejši nemški stripi zadnjega desetletja so nastali kot akademske zaključne naloge, ob čemer je treba posebej omeniti Junaka (Held) Felixa Görmanna alias Flixa in Saj lahko ostaneva prijatelja (Wir können ja Freunde bleiben) Markusa Witzla alias Mawila. Prvo omenjeni naslov je fiktivna zahodnonemška avtobiografija, drugi resnična vzhodnonemška. Tudi spekter tem in stilov v stripih postaja čedalje širši.
Ob tem sta se oblikovali dve središči: Berlin, kjer je pozornost nase pritegnila predvsem stripovska skupina Monogatari (japonska beseda za zgodbe), in Hamburg, kjer so predavanja Anke Feuchtenberger na Visoki šoli uporabnih znanosti omogočila razvoj scene mladih risarjev in risark stripov, ki imajo korist tudi od tega, da z Martinom tomom Dieckom, Markusom Huberjem in Isabelo Kreitz v mestu živijo še trije uveljavljeni umetniki. Študenta Anke Feuchtenberger, Sascha Hommer in Arne Bellstorf, sta z antologijo Orang, ki izide enkrat letno, ustvarila forum za danes večinoma okrog trideset let stare hamburške risarje in risarke. Z Line Hoven in Moki štejeta k tej skupini tudi dve ženski, ki s klasično gravuro (Line Hoven praska risbe v črne plošče) in estetiko mange oziroma japonskega stripa (Moki riše fantazijske svetove) predstavljata dve skrajnosti, med katerima se gibljejo mladi nemški risarji in risarke stripov.
Narisala Moki (1)
Narisala Moki (2)
Moki
V Berlinu se je s skupino Monogatari, katere člani so Jens Harder, Mawil, Ulli Lust, Tim Dinter, Kathi Käppel in Kai Pfeiffer, razvila dokumentarna smer stripa, kjer ni v središču le zelo uspešen model avtobiografskega pripovedovanja, temveč je velikega pomena tudi fenomenološko opazovanje. Nemško-izraelski projekt stripovske reportaže Cargo, pri katerem sta sodelovala Harder in Dinter, je dober primer za ta doslej v Nemčiji neznan pripovedni princip, ki sta ga gojila tudi Ulli Lust in Kai Pfeiffer z njunim potepanjem po Berlinu. Z biografijo Johnnyja Casha je Reinhard Kleist, ki prav tako živi v Berlinu in katerega kariera se je začela pod vplivom stripovske avantgarde devetdesetih let, osnoval še eno smer: stvarni strip. Cash je požel tudi velik mednarodni uspeh, tako kot zgodovinsko izredno natančno raziskan strip Isabel Kreitz o vohunu Richardu Sorgeju, ki je kot sodelavec nemške ambasade v Tokiu v drugi svetovni vojni Hitlerjeve načrte izdal Sovjetski zvezi.
Isabel Kreitz za svojo zgodbo, ki se odvija na Japonskem, ni uporabila stilnih elementov mange. Nasprotno pa so številni nemški risarji in risarke mlajše generacije našli svoje vzornike na Daljnem vzhodu. Zmagovit pohod mange od devetdesetih let naprej je tudi v Nemčiji porajal popolnoma nov segment, ki je medetm rodil lastne domače umetnike in umetnice. Pri tem je zanimivo, koliko žensk se udejstvuje kot mangake, se pravi risarke mang. Kot primer naj omenim Aniko Hage, Christino Plaka, Judith Park, Nino Werner, Olgo Rogalski in risarsko dvojico Doroto Grabarczyk in Olgo Andriyenko, ki se podpisuje s psevdonimom DuO. Vsem je skupno, da v nasprotju s prej omenjenimi risarkami in risarji nimajo umetniške izobrazbe, ampak so začele z risanjem kot oboževalke in si pot navzgor utirale preko natečajev za mlade ustvarjalce.
Zato je za mangake uvrščanje v šole in tradicije veliko manjšega pomena kot za ostale risarje in risarke stripov. Odprtejše strukture te scene so nemškemu stripu ravno na komercialno popularnem področju prinesle veliko sveže krvi, že zdavnaj svetovno priznana estetika mange pa skrbi za to, da mladi umetniki in umetnice postanejo znani tudi izven meja. In če je obenem namig za nemško zgodovino tako spreten kot v primeru Christine Plaka z naslovom njene serijske uspešnice Prussian Blue (prusko modra, torej tisti iz Nemčije izvirajoč sintetičen barvni odtenek, ki je na Japonskem postal slaven s serijo lesorezov 36 Fujijevih nazorov, katerih avtor je Hokusai) ali kot je v Gothic Sports Anike Hages izbrana tema nogomet, to ponovno zbudi kulturno radovednost v tujejezičnih bralcih. Tako se nemški strip tudi kot manga izkazuje predvsem v iskanju in najdbi lastnih zgodb in stilov. (Prevedla Alenka Kreft)
Naslovnica mange Herrscher aller Welten
avtorice Christine Plake


Naslovnica 1. zvezka mange Yonen Buzz
avtorice Christine Plake
S tem esejem je torej Andreas Platthaus povzel dogajanje na nemški sceni stripov v zadnjih dvajsetih letih in istočasno začrtal tudi pretekle vplive na sodobne avtorje. Kot je že bilo povedano, si je na razstavi mogoče ogledati izbrana dela 13 umetnikov, čeprav je Platthaus v svojem eseju omenil tudi ostale dejavne risarje in risarke, ki so v teh letih bistveno vplivali na razvoj nemškega stripa. Tako nekatere slike, ki ste jih lahko videli v tem delu članka, na razstavi seveda ni bilo mogoče zaslediti, saj smo mednje vključili tudi dela ostalih ustvarjalcev, ki pa niso bila vključena v razstavo (npr. Moki, Matthias Schultheiss, Walter Moers).

In tako smo se prebili do konca drugega dela našega članka, v katerem smo na kratko preleteli zgodvino nemškega stripa. V tretjem delu pa bomo svoj fokus končno obrnili na samo razstavo in za začetek predstavili vseh trinajst umetnikov, katerih dela krasijo razstavo v Evropski prestolnici kulture 2012, torej Mariboru.

SE NADALJUJE ...
(kliknite tukaj, če želite brati dalje)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Konec leta prihaja animejska predzgodba Gospodarja prstanov

Warner Bros. Animation , New Line Cinema in Sola Entertainment so na Festivalu animiranega filma v Annecyju, ki velja za najstarejši in na...