The Hunger Games. ZDA, 2012. Režija: Gary Ross. Igrajo: Jennifer Lawrence, Liam Hemsworth, Josh Hutcherson, Wes Bentley, Donald Sutherland, Willow Shields, Stanely Tucci, Woody Harrelson, Lenny Kravitz, Elizabeth Banks. Zf akcijska pustolovščina. 142 minut.
Prihodnost. ZDA ne obstajajo več. Ozemlje je razdeljeno na 12 okrožij. Kapitol enkrat na leto iz vsakega okrožja izbere 2 osebi, moškega in žensko, ki se morata udeležiti Iger lakote, igre, v kateri preživi samo eden izmed vseh sodelujočih. Ko v 12. okrožju izberejo mlado Primrose Everdeen (Willow Shields), se njena starejša sestra Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence) javi kot prostovoljka in jo skupaj s Peeto Mellarkom (Josh Hutcherson) odpošljejo v Kapitol, kjer zastopata njuno okrožje v brutalni ter neizprosni igri za preživetje.
Zgodba je sicer zanimivo zasnovana, vendar pa žal tudi nekoliko neizvirna. Poleg tega pa nikakor ne moremo mimo dejstva, da jo omejuje knjižna predloga Suzanne Collins. Podobno tematiko je že veliko prej bolje, srhljivo in brutalno obravnaval japonski film Battle Royale. Težava je, da se že v tem prvem filmu vidi, da v ospredju nikakor ne bo sama problematika družbe, ampak nadvse banalna ljubezenska zgodba s klišejastim ljubezenskim trikotnikom, kar pa žal preveč spominja na nadvse klišejasto sago Somrak.
Režiser Gary Ross (Seabiscuit) je sicer opravil zelo dobro delo, vendar pa žal ni napravil nobenega presežka, saj je dovolil, da ga omejuje izvirno delo. Obetaven začetek filma, ki nadvse dobro prikaže revščino v 12. okrožju in kasneje vse to dobro primerja z občutnim razkošjem Kapitola, je vsekakor dobra iztočnica za več kot odličen film, v katerem bi se razmere v družbi lahko začele resno slabšati, kar se tekom filma deloma tudi zgodi, vendar pa zaradi očitnega presedlanja na popolnoma nepotrebno romantičnost izgubi svoj pomen.
Igre lakote: Arena smrti je torej film, ki dokaj zvesto sledi knjižni predlogi in je na niti enem samem mestu ne skuša prekašati. Mladi igralci se sicer pred kamero dobro znajdejo in prepričljivo odigrajo svoje vloge, vendar pa veliko več čara celotni zadevi dodajo stari hollywoodski mački oz. mačke, kot sta vedno zabavna Woody Harrelson in Stanley Tucci, resni Donald Sutherland in tokrat popolnoma neprepoznavna Elizabeth Banks.
Tudi same Igre so prikazane kolikor se le da brutalno, čeprav bi k temu bistveno pripomoglo, da bi film naredili primeren za starejše občinstvo, vendar pa so žal ciljna publika v primeru tega filma predvsem najstniki oz. najstnice, kar se že kaže v postopni 'banalizaciji' celotne zgodbe, ki je na samem koncu zbanalizirana in popolnoma zreducirana na eno samo stvar - ljubezenski trikotnik.
Posebni učinki in računalniška animacija, kolikor je pač je, so dodelni in solidno izvedeni, tudi maskerji so se pri določenih zadevah zelo dobro izkazali. Pri tem pa Iger lakote ne smemo postavljati popolnoma na enak nivo s sago Somrak, saj se v marsikaterem pogledu odrežejo veliko bolje. Tako ne vsebujejo popolnoma klišejskih in neizvirnih vampirjev ter volkodlakov, imajo boljše ozadje dogajanja in vsebujejo tudi kritiko sodobne družbe, pa tudi karakterji so bistveno boljši.
Skratka, to je film, ki bi lahko bil veliko boljši, vendar pa istočasno tudi veliko slabši. Ampak režiser Ross je uspel ubrati neko srednjo pot in ga vseeno spraviti bistveno nad povprečje, čeprav pa vseeno ne v sam vrh filmskih stvaritev. Kljub svojim napakam in nevšečnostim je še vedno gledljiv film, ki gledalca vseeno pripravi do tega, da bi si z veseljem ogledal še naslednje poglavje, ki glede na uspeh prvega filma vsekakor bo sledilo.
7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar