Diskriminacija "slovenskih" filmskih distributerjev in kino centrov

V naši preljubi državi ob vznožju Alp imamo za tako malo državico kar lepo število filmskih (kino in DVD/BluRay) distributerjev, med katerimi najdemo Fivio in Cenex, AG Market, Blitz, Continental Film, Karantanija Cinemas itd., pri čemer moramo poudariti, da imata slednja dva sedež v Zagrebu, v Ljubljani pa sta zgolj podružnici.

Slovenski filmski distributerji letno ponudijo še kar obširno paleto filmov, vendar pa ta žal vsebuje večinoma samo "mainstreamovsko" produkcijo, pa še to večinoma samo hollywoodsko. Ne bom trdil, da je to slabo, saj tovrstni filmi vsekakor pripomorejo, da človek pozabi na vsakodnevne težave in se lahko vsaj v kinu neobvezujoče zabava in sprosti, ne da bi pri tem moral pretirano uporabljati svoje možganske celice.

Razlogi za tovrstno odločitev distributerjev vsekakor ležijo v finančnem svetu, saj so v naši državici hollywoodski filmi zagotovo bolj gledani kot ostale filmske stvaritve iz drugih držav in kontinentov. Tako v slovenskih kinematografih zagotovo primanjkujejo filmi evropske ali azijske produkcije. Pa ne samo filmi, tudi animacije, še posebej japonske (v nadaljevanju animeji).

Ampak to distributerjem v Sloveniji tako ali tako ni interes, saj jim to enostavno ne prinaša dobička. Poleg tega so se tisti redki animejski naslovi pri nas znašli bodisi v kinu bodisi na DVD ploščkih zgolj po naključju, saj so večinoma distributerji imeli sklenjene pogodbe s studii, kot sta npr. Sony Pictures in Walt Disney, preko katerega so se uspeli dokopati tudi do nekaj Ghiblijevih animejev. Pa tudi v tem primeru bi lahko rekli, da so ti naslovi spet bolj "mainstreamovske" narave oz. so med bolje poznanimi naslovi. Če jih naštejemo samo nekaj: Spirited Away, Princess Mononoke, Resident Evil: Degeneration, Steamboy, Final Fantasy VII: Advent Children in morda še kakšen.

Vendar pa to ni edina diskriminacija, ki jo slovenski distributerji v praksi izvajajo. Poleg že omenjene monotonosti pri izbiri filmskih produkcij glede na lokacijo smo slovenci velikokrat prikrajšani tudi pri animiranih filmih, ki jih skoraj vedno že ob samem izidu označijo kot filmsko stvaritev "za najmlajše", čeprav to v veliki meri po navadi sploh ne drži. In tako je skoraj vsak sleherni animirani film dandanes sinhroniziran v "kvazi" slovenščino.

Slovenske sinhronizacije, roko na srce, so res primerne za najmlajše, vendar pa smo nekoliko starejši otroci za marsikaj prikrajšani, saj je izguba pomena v primeru prevoda res velika. V tem primeru mi vedno padejo na misel besede "izgubljeno s prevodom", saj sinhronizacija ni zgolj prevod, temveč tudi priredba celotnega dialoga za ciljno kulturo. Vsekakor je jasno, da naši slovenski distributerski pametnjakoviči računalniško animacijo po hitrem postopku enačijo z risanko, slednjo pa že privzeto povezujejo z otroki. Morda bi bilo kdaj pa kdaj pametno pogledati starostno omejitev, preden pade odločitev za sinhronizacijo.

Občasno pa se zgodi tudi kak čudež, saj v kino dvoranah ugledata luč sveta tako sinhronizirana kot tudi podnaslovljena verzija, vendar pa se tudi v tem primeru pojavi še ena dodatna diskriminacija. Govorim o tem, da distributer zagotovi samo eno kopijo podnaslovljene verzije, ki pa je potem predvajana ob izidu animiranega filma samo v Ljubljani, medtem ko se lahko gledalci oz. obiskovalci kino dvoran v Mariboru, Murski Soboti, Kopru, Novem mestu in Kranju po domače povedano enostavno "jebejo".

Kolosejev odgovor na vso to centralistično usmerjenost distributerjev - tj. usmerjenost v prestolnico naše nadvse gnile države, ki v sredici še bolj gnije, čeprav bi človek rekel, da to sploh ni mogoče - je sledeči: "Ko se bo predvajanje animiranega filma v ljubljanskem Koloseju izteklo, se bo začel predvajati v mariborskem." In kakšna je slika po treh tednih? Ista zadeva se še vedno predvaja v ljubljanskem Koloseju, mariborski obiskovalci pa še vedno čakajo, da se zadeva končno začne predvajati tudi v mestu ob Dravi, saj tako distributerji kot tudi kino centri menijo, da so sinhronizacije več kot predobre za mariborsko in ostalo občinstvo izven centralistične Ljubljane in da izvirnika s podnapisi enostavno nismo vredni.

In kaj smo se naučili? Če v tej naši majhni kurji državi ne želiš biti za nič prikrajšan, moraš torej enostavno biti ljubitelj "mainstreamovske" navlake iz Hollywooda in ljubitelj slovenske sinhronizacije (torej ti ne sme iti na bruhanje, ko zaslišiš kakega slovenskega "wannabe" estradnika, ko spregovori), moraš nujno živeti v Ljubljani, če si želiš ogledati podnaslovljeno verzijo kakega filma, in da slovenski distributerji podpirajo piratstvo, saj se nikakor ne zmenijo za prošnje občinstva. S tem enostavno še Butalcem delamo sramoto, saj smo postali sami še veliko hujši in že zdaj z vratolomno hitrostjo drvimo v norost. Skratka, vse to lahko enostavno zajamemo v eno povsem preprosto besedo: Slovenija.