31/08/2013

Kdo je odgovoren za slabe filme v kinih?


Filmski in animejski navdušenec sem že od malih nog, saj sem ob ogledu le-teh vedno neznansko užival. Medtem ko smo si animejski navdušenci le-te morali nekoč obvezno ogledovati na nemških ali angleških televizijskih postajah, čeprav so obstajale tudi izjeme, kakršna je npr. Čarovnik iz Oza, ki je imel tudi nadvse čudovito slovensko sinhronizacijo, kakršne dandanes nikakor ne znajo več pričarati, pa smo si filme iz Hollywooda lahko vedno ogledali na velikem platnu v temi bolj ali manj prijetnih kinodvoran.

Zadnja leta pa se ob obisku sedaj že večinoma udobnih kinodvoran nikakor ne morem otresti občutka, kot da je kakovost filmov drastično upadla, še posebej naglo v zadnjih petih letih. Ne razumite me napak. Obstajajo tudi odlični filmi, ob katerih resnično lahko uživaš in si brez besed, ampak ti so vsekakor zelo redka izjema. Sedaj brez besed večkrat ostanem zaradi kakšnega drugega razloga, ki nikakor ne predstavlja pozitivnega presenečenja. Vedno ko pri kakšnem filmu pomislim, da slabše ne more biti (Film, da te kap 4), dobim kaj hitro neprijetno potrditev, da je lahko (Film 43).

Ob slednjem filmu sem ostal enostavno brez besed. Še isti dan, ko sem si ga ogledal, sem hotel spisati kritiko, ki je še danes nisem uspel spisati, saj sem eno uro strmel v monitor in skušal najti prave besede, ampak očitno jih v tistem trenutku enostavno ni bilo mogoče najti, saj sem imel občutek, kot da je nekdo tako verbalno kot tudi vizualno, po domače povedano, nategnil moje možgane in jih nato še nekajkrat prerešetal s šibrovko. Ob takšnih filmih se vedno vprašam, zakaj so sploh nastali, za koga in kdo je sploh kriv za to, da takšne zadeve prijadrajo v kina.

Čeprav bi krivce lahko iskal pri ustvarjalcih, filmskih studiih in distributerjih, pa smo konec koncev glavni krivec, da takšne filme sploh delajo, gledalci sami. Glavno potrditev svoje domneve sem po vsej verjetnosti dobil v ponedeljek, 19. avgusta, ko sem na Cineplexxovi Facebook strani videl lestvico petih najbolj gledanih filmov od 12. do 18. avgusta (slika levo). Izmed petih filmov na lestvici bi lahko med solidna izdelka šteli morda dva - Elizij in Upokojeni, oboroženi, nevarni 2, medtem ko Smrkci 2, Odrasli 2 in R.I.P.D. spadajo na sam filmski odpad, ki mu v zadnjih letih lahko rečemo kar Hollywood.

Medtem ko je za Smrkce 2 tako visoka gledanost še razumljiva, saj so ciljna publika otroci, čeprav se mi kar smilijo, da morajo prenašati to hollywoodsko mrcvarjenje Peyojevih pravljičnih modrih bitij, s katerimi smo mi, nekoliko starejši otroci oz. otroci po duši, odraščali in so nam bila na zaslonu servirana v veliko lepši pravljični podobi, pa je za komedijo Odrasli 2 resnično nerazumljiva. Adam Sandlerjev straniščni humor je mogoče deloval še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je po nenehnem recikliranju enih in istih prijemov postal nadvse nadležen ter neokusen, saj je presegel prag normalnosti in spodobnosti ter zajadral daleč pod nivo razumsko popolnoma zdravega človeka. Film je enostavno žalitev za človeške možgane, saj vpliva nanje hujše kot alkohol in z vratolomno hitrostjo kuri gledalčeve male sive celice, ki enostavno ne morejo dojemati takšne "retardiranosti" na zaslonu. Sandlerjev film lahko tako čisto brez pretiravanja postavimo ob bok Filmu 43, saj gledalec enostavno ne bo vedel, kaj ga je ravnokar zadelo v glavo.

Ampak žalostno je tudi to, da sta tako Film 43 kot tudi Odrasli 2 oba dosegala največji gledanosti v naši majhni podalpski državici. Pa ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. In če se sedaj vrnemo nazaj k vprašanju, kdo je glavni krivec, da sploh snemajo takšne filme, je torej sedaj odgovor več kot očiten. Vse, kar moramo storiti, je, da se pogledamo v ogledalo in s prstom pokažemo na osebo, ki nas gleda nazaj. Gledalci ustvarjamo povpraševanje. In če bo gledanost še tako absurdnih filmov velika, bodo ustvarjalci iz "Židovskega dola", kakor bi Hollywood lahko poimenovali sodeč po besedah Mela Gibsona in Seana Conneryja, še naprej grabili po podobnih materialih, saj je železo treba kovati, dokler je vroče, oz. je iz vsakega filma treba izžeti še zadnji dolarček.

Nekoč so torej hollywoodski blockbusterji premogli poleg dobrih vizualnih učinkov tudi dobro zgodbo, danes pa imamo tako na voljo odlične vizualne učinke, ki so samo za ščepec začinjeni z zgodbo. Ali pa sploh nimamo niti tega, saj lahko gre v filmu samo za skupek nekih nepovezanih "komičnih" situacij, za katere so morda ustvarjalci menili, da so smešne, vendar dejansko sploh niso. Ob tem se pri ogledu gledalec lahko sprašuje marsikaj. Kot primer lahko vzamemo naslednji dve vprašanji: Koliko trave so scenaristi in ustvarjalci pokadili, preden so se lotili takšnega sranja (Film za zmenke, Ne še en film za mulce, Film katastrofe, Film 43, Film, da te kap 5)? Koliko so morali priznanim igralcem plačati, da so privolili igrati v filmu, ki ima tako brezupno zgodbo in scenarij (Far Cry, Bloodrayne, Sami v temi)?

Ja, Hollywood je postal pravi filmski odpad z reciklažo. Ali vsako leto dobimo vedno nova nadaljevanja, ki že presegajo meje trilogije, ali se ustvarjalci lotijo masakriranja kakšne stare hollywoodske klasike ali pa si idejo sposodijo pri azijskih sosedih, predvsem Japoncih in Kitajcih, in zadevo prodajo kot izvirno. Samo spomnimo se Scorsesejevega filma Dvojna igra (The Departed), za katerega je Martin Scorsese dobil oskarja za režijo, čeprav je to njegov najslabši film, saj dejansko sloni na kitajski filmski trilogiji Peklenske zadeve (Infernal Affairs). Receptura za film je bila sledeča: Celotno trilogijo stlačiti v en sam film in za vsako ceno povečati število trupel, tudi če smrti potem sploh nimajo smisla in celotno zadevo naredijo popolnoma neumno. Tipično ameriško. Temu procesu, ki ga že uporabljajo tudi za azijske produkcije, saj filme v več delih združijo v enega (Red Cliff, Warriors of the Rainbow), bi lahko rekli "poneumljanje filmov za ameriški idiotizem".

Tega ameriškega idiotizma smo se očitno nalezli tudi ostali, saj dokazujemo, da imamo podobna nagnjenja kot vsesplošno ameriško občinstvo, saj enostavno ne znamo več ceniti dobre zgodbe, odlične igre in ostalih pozitivnih filmskih atributov, ampak imamo raje filme s plehko zgodbo, ogromno golote, številnimi vizualnimi učinki in drugimi trivialnimi zadevami, ob katerih si človek enostavno ne more pomagati, da se ne bi smejal, saj so tako neumne, da so že kar smešne.

Preden torej naslednjič odjadrate v kino, da bi si ogledali naslednjo "hollywoodsko packarijo", se raje vprašajte, ali se ogled sploh splača. Imena, kot so Adam Sandler, Uwe Boll, brati Wayans, Aaron Seltzer, Jason Friedberg in podobna, so tista, katerih se bi vsak moral že na daleč izogibati. Ampak težava se pojavi, ko odmevna hollywoodska imena napravijo podobno slab film (Film 43), ob katerem enostavno ne veš več, ali še naj verjameš, da ima Hollywood sploh še kakšno pametno idejo. Pred odhodom v kino torej dobro premislite, ali želite zapravljati denar in čas za kakšen film, saj prihodnost filmske produkcije krojite sami. Bolj ko vam bodo všeč slabi filmi in jih boste podpirali, več jih bo iz leta v leto. Zato priporočam, da ob naslednjih Smrkcih, Odraslih in Filmu, da te kap enostavno zamahnete z roko in si rečete: "Tega filma pa že ne bom gledal oz. gledala."

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Večer animejev in družabnih iger 9/2024

V soboto, 13. 4. 2024, ob 17. uri ste vabljeni na Večer animejev in družabnih iger 9/2024 , ki bo potekal v Kulturnem inkubatorju na Korošk...