02/08/2013

Osamljeni jezdec (2013)

The Lone Ranger. ZDA, 2013. Režija: Gore Verbinski. Igrajo: Armie Hammer, Johnny Depp, Helena Bonham-Carter, William Fichtner, Tom Wilkinson, Ruth Wilson, James Badge Dale, Bryant Prince, Barry Pepper, Mason Cook, JD Cullum, Saginaw Grant, Harry Treadaway, James Frain. Akcijski pustolovski vestern. 149 mnut.

Zgodba se prične v San Franciscu leta 1930, ko ostareli Tonto (Johnny Depp) začne nekemu dečku pripovedovati zgodbo o Johnu Reidu (Armie Hammer) oz. Osamljenem jezdecu, ki nas popelje mnoga leta v preteklost. Tontova pripovedka se začne na vlaku, na katerem prevažajo zloglasnega bandita Butcha Cavendisha (William Fichtner). Kmalu zatem vlak napadejo Butchovi pajdaši in uspejo osvoboditi svojega vodjo. Na vlaku sta v tem času tudi Indijanec Tonto in idealistični odvetnik John - prvi z namenom, da ubije Butcha, drugi pa, da ga spravi pred roko pravice. A obema spodleti. John se nato skupaj z bratom Danom (James Badge Dale) odpravi na lov za zloglasnim banditom, vendar padejo v zasedo, v kateri vsi padejo. Vsaj tako se zdi, ampak John s pomočjo Tonta in skrivnostnega belega konja preživi. In tako se ta nenavadna trojica odpravi na lov za Butchem, a na njihovi poti kaj kmalu ugotovijo, da je bandit samo vrh ledene gore trpljenja in grozodejstva.

Osamljeni jezdec je še ena filmska priredba istoimenske radijske igre, pod katero sta se tokrat podpisala režiser Gore Verbinski (Krog, Rango) in producent Jerry Bruckheimer (Alcatraz, Podli fantje), ki sta skupaj sodelovala že pri prvih treh filmih iz filmske franšize Pirati s Karibov. Prav tako se jima je ponovno pridružil tudi Johnny Depp (Edvard Škarje, Brezglavi jezdec) v podobi čudaškega Indijanca Tonta. Uspešna ekipa je tako bila torej ponovno zbrana in uspeh bi moral biti zagotovljen. Ali pač?

Ideja zagotovo ni ena najbolj izvirnih, saj o Osamljenem jezdecu obstajajo radijske igre, filmi, serija, stripi, animirana serija in celo video igre ter igrače. Poleg tega se velikokrat zgodi, da se režiser Verbinski dvakrat v istem žanru ne izkaže najbolje. Pred tem je že posnel animirani vestern Rango, v katerem je z glasom prav tako blestel Johnny Depp. Ampak Osamljeni jezdec mu je začuda kar solidno uspel, čeprav se kdaj pa kdaj ulovi v začaran krog ponavljajočih se in že videnih šal, iz katerih se nekako vendarle uspe rešiti.

Johnny Depp je sicer v samem filmu solidno upodobil Tonta, ampak ob ogledu se gledalec nikakor ne more otresti zamisli, da gleda Jacka Sparrowa na divjem zahodu, saj mu upodobitev tega Indijanca večkrat uide z vajeti in se ponovno znajde v vlogi neustrašnega ter pretkanega pirata. Dejstvo je, da ga je vloga slednjega že tako zelo zaznamovala, da gledalec v vseh njegovih filmih vidi samo še podobnost s kapitanom Jackom, ki se je ne more otresti že vse od prvih Piratov.

Čeprav ideja ni najbolj izvirna, pa je zgodba dokaj solidna in postopoma razpleta skrivnosti skozi dogodivščino. In ker zgodbo gledamo skozi pripoved, Tonto večkrat zamolči kakšno bistveno informacijo in jo razkrije v najbolj primernem trenutku, tako da izpade čim bolj presenetljiva. Tako se zgodba ne odvija ves čas v linearni obliki pripovedovanja, temveč včasih poskoči tudi v preteklost ali prihodnost, kar bo oboževalce linearnega podajanja zgodbe vsekakor motilo, vendar pa s tem režiser omogoča veliko boljšo razgibanost filma, tako da mu tega nikakor ne moremo šteti kot minus.

Marsikoga bo zmotilo tudi to, da je film za Disneyjeve standarde malce preveč brutalen, ampak nikakor ne smemo pozabiti, da je to tudi produkcija Jerryja Bruckheimerja, za katerega sta malce večja temačnost in brutalnost že značilna, saj so njegovi zgodnejši filmi vsi bili malce bolj nasilni kot današnji. Ampak s tem, da je film nasilen in istočasno smešen, prikazuje izvrsten kontrast med dobrim in zlom, prijateljstvom in sovraštvom, pravičnostjo in nepravičnostjo ter pohlepom in radodarnostjo (beri: otroško naivnostjo).

Za razliko od svojih predhodnikov je ta verzija torej ubrala nekoliko temačnejšo pot, ki pa nikakor ne more pokvariti vzdušja, saj je film pravi akcijski tobogan zabave, drame in dogodivščine, ki spominja na otroško igro "kavbojcev in indijancev", le da tokrat Indijanci niso prikazani kot nekaj zlobnega, temveč žrtve tako imenovanih oz. samozvanih "pravih Američanov". Verbinskega je vsekakor treba pohvaliti, saj je v film vključil tudi črno plat ameriške zgodovine, v kateri so anglosaški belci prikazani kot pohlepni pankrti, ki bi za bogastvo pobili vse domorodno prebivalstvo brez vsakršnega pomisleka. ZDA so bile zgrajene na krvi domorodnih Indijancev in sužnjev, zato glede na (ne)uspeh filma na domačih tleh vsekakor lahko trdimo, da drži pregovor "resnica boli" in da je lažje živeti v zanikanju.

Osamljeni jezdec vsekakor ni noben filmski presežek, vendar pa je zagotovo solidna zabava, ki celi dve uri in pol ne pojenja niti za trenutek. Čeprav film s šalami in samo akcijo pogosto ustreli v prazno, pa se vendarle najdejo trenutki, ki zadenejo v polno. In prav zaradi teh trenutkov si je film vsekakor vredno ogledati, saj velikokrat zaobjemajo kar veliko sporočilno vrednost. Prepričan sem, da bodo čez kakšno desetletje ali dve o filmu govorili, da je spregledana in napačno razumljena klasika.

7,5/10

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Večer animejev in družabnih iger 9/2024

V soboto, 13. 4. 2024, ob 17. uri ste vabljeni na Večer animejev in družabnih iger 9/2024 , ki bo potekal v Kulturnem inkubatorju na Korošk...