09/10/2020

The Doorman (2020)

The Doorman je čista kopija akcijske mojstrovine Umri pokončno (Die Hard), le da so tokrat moški lik nadomestili z žilavo vojakinjo s hudim PTSD-jem. Zgodba je čisto preprosta. Ali (Ruby Rose) je vojakinja, ki se je po neuspešni misiji, katera ji povzroča more, vrnila v New York, kjer ji stric najde službo vratarke v stanovanjskem poslopju, kjer bivajo tudi mož njene pokojne sestre in njena nečaka. Nekega dne poslopje zavzame skupina mož pod vodstvom Victorja Dubiousa (Jean Reno), ki išče ukradene umetnine v milijonskih vrednostih. Ker je njena družina v nevarnosti, je Ali vsekakor pripravljena storiti vse v svoji moči, da jih reši.

Režiser Ryuhei Kitamura (Azumi, Midnight Meat Train) sicer solidno izkorišča njegove prijeme iz japonskih filmskih stvaritev ter nam servira res odlično skoreografirane akcjske prizore, ampak od režiserja njegovega kova bi človek vsekakor pričakoval malce več izvirnosti in zavzetosti za podrobnosti. Poleg tega je več kot očitno, da si film ideje sposoja iz superiornega akcionerja iz leta 1988, saj so določene scene skoraj identične, kar bo vsekakor zmotilo marsikaterega poznavalca. Sprva sicer deluje, kot da gre z poklon, ampak je na koncu podobnosti res preveč, da bi lahko rekli, da gre zgolj za naključje.

Jean Reno kot glavni negativec je vsekakor dobra izbira in verjetno ena izmed svetlih plati tega filma, ki sčasoma postaja vse bolj repetitiven in skorajda dolgočasen, in to kljub vsej akciji, ki jo lahko vidimo na zaslonu. Moteč je tudi sam dialog, ki gledalcu ponovno pod nos tišči razne "hollywoodske" feministične enovrstičnice, ki poveličujejo ženske in ponižujejo moške. V filmu je osrednji lik ženska, ki mlati moške, že s tem ste si pridobili gledalce, ni pa nam potrebno potem to še v vsaki sceni ponavljati in vbijati v glavo, kako so ženske boljše od moških v vsakem pogledu.

Sam film je tudi poln klišejev, kot so podkupljeni policaji, macgyverske pasti in seveda končni spopad, ki mora biti eksploziven. Film tako akcijskemu žanru ne doprinaša nič novega, temveč ga prikaže še bolj v luči Norih not (Looney Tunes), kar pomeni popolnoma zbanaliziranega, otročjega in stagnirajočega na enem mestu, s katerega se že leta ni premaknil.

Če si želite torej nekaj standardne akcije, ob kateri ne boste rabili uporabljati možganskih celic, je film The Doorman vseeno gledljiv, a ga žal nikakor ne morem priporočati, saj je na ravni televizijskih akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so nastajali kot po tekočem traku. Kitamura je tokrat s tem filmskim izdelkom ustrelil v prazno, sam film pa je popolnoma osiromašeni Umri pokončno.

Ocena:



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Igrana adaptacija mange CAT'S EYE prihaja letošnjo jesen

Francoska televizijska postaja  TF1 je s prvim uradnim napovednikom najavila igrano adaptacijo mange  Cat's Eye  mangakaja Tsukase Hōjō...