Schweighöfer blesti tako pred kamero kot tudi za njo, saj je tudi režiser tega roparskega spektakla, ki združuje akcijo s tisto pristno nemško komedijo, ki se bo marsikomu zdela nekoliko čudna, morda celo nerazumljiva in absurdna. Tako film združuje elemente, ki smo jih lahko zasledili v nemških komedijah in komičnih dramah, kot so na primer Keinohrhasen, Zweiohrküken, Kokowääh, Kokowääh 2, 100 Dinge, Dieses bescheuerte Herz idr. Po drugi strai pa si film tudi sposoja od ameriške kinematografije, saj po stilu film še predvsem spominja na The Italian Job.
Tudi ostala igralska zasedba je odlično usklajena s Schweighöferjevim sprva samotarskim likom, ki v tej družbi tatov najde svoj novi smisel in poslanstvo. Tako so Nathalie Emmanuel kot roparka Gwendoline, Ruby O. Fee kot hekerka Korina, Stuart Martin kot akcijski navdušenec in adrenalinski odvisnik Brad Cage, Guz Khan kot voznik za pobege z bančnih ropov Rolph ter Jonathan Cohen kot Interpolov inšpektor Delacroix, ki je tej ekipi za petami in hkrati z njo tudi obseden, saj kuha osebno zamero, odlična igralska zasedba, ki z osrednjim likom premore zadostno mero kemije, da vse skupaj deluje kot dobro naoljena zabavna akcijska avantura, ki k roparskemu žanru sicer ne prinaša ničesar novega, vendar vseeno ponudi zadostno mero zabave in napetosti, da gledalca prikuje na sedež za dobri dve uri.
K vsemu temu tudi pripomore glasbena podlaga Hansa Zimmerja (Dune, The Dark Knight) in Stevea Mazzara (Bullet to the Head, The Boss Baby), ki odlično mešata obstoječe glasbene stvaritve Richarda Wagnerja. Vsa ta glasba še dodatno popestri dogajanje in dodaja k napetosti in dramatičnosti dogajanja.
Če se torej želite kratkočasiti in si zaželite zabavne akcijske avanture, potem je Army of Thieves, ki je za razliko od Snyderjeve razvlečene in prenapihnjene zombijade Army of the Dead res prava neobvezujoča osvežitev, odličen film za sprostitev po napornem delovnem tednu, še predvsem za kak deževen nedeljski popoldan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar