Dogodki in druženja - marec 2014

Zopet je mesec naokrog in čas je, da izpostavimo nekaj dogodkov in druženj, ki bodo zaznamovala tretji mesec v letu, ki je po kitajskem koledarju v znamenju konja. V tem mesecu se bo v naši majhni podalpski državi zvrstilo kar nekaj dogodkov in druženj na tematiko japonske, animejev, mang in ostalih azijskih kultur ter filma. Vsekakor pa nismo pozabili niti dogodkov izven naše države, ki se odvijajo v naši bližini.

Sobota, 1. marca 2014, ob 19:00

Hanamatsuri 2014

SkyDome, Schottenfeldgasse 29, Dunaj, Avstrija

Vstopnina: 20-22 €

Torek, 4. marca 2014, ob 10:00

Pustovanje za otroke (ob 10:00)
Stand-up postovanje (ob 16:00)

Trg Leona Štuklja

Pompeji (2014)

Paul W. S. Anderson (Nevidno zlo, Trije mušketirji 3D), filmar, ki vedno znova žanje negativne ocene kritikov, se je tokrat za spremembo namesto predelave video iger ali kakšnjih knjig lotil zgodovine, in sicer antičnega obdobja v Rimskem cesarstvu. Pompeji je zgodba o tragični naravni katastrofi na Apeninskem polotoku in tudi zgodba o Milu (Kit Harington), ki je edini preživel pokol njegovega celotnega plemena v Britaniji ter tako postal suženj in nato gladiator, kar ga je privedlo v Pompeje, kjer je spoznal Kasio (Emily Browning), hčerko lokalnega arhitekta. Po spletu okoliščin se v mestu znajdejo tudi morilci njegovega plemena, ki jih vodi brezkompromisni senator Korvij (Kiefer Sutherland), ki je prav tako vrgel svoje oko na Kasio. A nihče se ne zaveda nevarnosti, ki preži mestu. Zgodba o Pomepjih več kot očitno spominja na tisto iz Titanika, saj je film v prvi meri romanca in šele nato film katastrofe, a je kljub temu obojega premalo, saj se Anderson preveč osredotoča na akcijske vložke, pri tem pa pozablja na dramatičnost in samo igro igralcev, ki je v določenih trenutkih res porazna. Vsekakor je film epski spektakel, ki bazira na vizualni ravni, katera je res sapojemajoča, a žal v naših kinih ni prišla v celoti do izraza, saj se je distributer odločil, da ne bo ponudil 3D verzije. Film je preprosto solidna in zabavna toboganska vožnja, ki na trenutke več kot očitno peša, a je kljub vsemu dovolj netipična za ameriški produkcijo in vsebuje odlično glasbeno podlago.

OCENA: 6/10

12 let suženj (2013)

Britanski režiser Steve McQueen nam v 12 let suženj servira vpogled v tematiko, ki je za maeiški narod že od nekdaj kamen spotike - črnsko suženjstvo. Sam vpogled v življenje Solomona Northupa je pretresljiva zgodba, ki prikazuje grozodejstva belcev nad črnci, kar res odlično prikazujejo določeni citati iz Svetega pisma, ki jih je režiser občasno res odlično vrinjal v dogajanje ter tako prikazal belca kot samoklicanega Boga nad črnskim narodom. Vsa krutost belcev in Solomonovo vztrajanje pri življenj sta tako ustvarila odličen kontrast, ki ustvarja srce parajočo dramatičnost. A žal je treba tudi priznati, da je film prototipična ameriška zgodovinska drama in ne prinaša bistvenih novosti na filmskem platnu, saj so se to pred njim že počeli drugi režiserji v filmih, ki obravnavajo podobno tematiko. Samo spomnimo se kar dveh Spielbergovih filmov - Amistad in Barva škrlatna - ter zgoraj omenjenega Tarantinovega Djanga brez okovov. Prva dva to tematiko obravnavata na resnejši način, slednj pa na bolj satiričen. 12 let suženj je torej v vsakem pogledu dobra drama, ki seže gledalcu v srce, vendar istočasno ne prinaša nobene dodatne globine v primerjavi s tremi prej omenjenimi filmi. Da ne pozabim, igra Chiwetela Ejiofora pa je vsekakor odlična in prepričljiva. Skratka, solidna zgodovinska drama.

OCENA: 8/10

13 morilcev (2010)

Japonski filmski virtuoz Takashi Miike je dober primer režiserja, ki lahko iz "remake" filmov napravi svojevrstno mojstrovino, kar je že dokazal z adaptacijo kultnega filma Harakiri Akire Kurosawe. Tudi 13 morilcev je "remake" istoimenskega japonskega filma iz 60. let prejšnjega stoletja, ki ga je Miike odlično prikrmilil od šokantnega začetka do naravnost krvavega in brezkompromisnega zaključka. Film odraža najslabše človeške lastnosti in njegovo prvinskost, ki se odraža v človeški plenilski naravi, čemur kot nasprotje postavlja človeški razum in občutek za čast, spoštovanje in usmiljenje. Sam film se začne nekoliko dramatično s kar dolgim zapletom, ki bo gledalca vsekakor pripravil do razmišljanja o njegovi sporočilnosti, vrhunec pa doseže v več kot tričetrt ure trajajoči zadnji bitki, ki bo potešila vsakega slehrnega oboževalca samurajskih filmov. Mešanica akcije in drame, pa tudi Takashijevega malce čudnega humorja, vsekakor predstavlja neverjetno mojstrovino, ki je nikakor ne smete zamuditi. Genialno in šokantno.

OCENA: 9,5/10

Berserk - Zlata doba I: Kraljevo jajce (2012)

Animirani film je adaptacija istoimenske mange, ki je glede na vir sicer okrnjen, vendar kljub temu ponudi tisto osnovono zgodbo, ki ves čas drži rdečo nit. Liki vse od Gutsa do Griffitha so v bistvu zelo dobro dodelani za nekaj več kot 70 minut trajajoč film, nekatere zanimive in prebrisane enovrstičnice pa kljub resni tematiki poskrbijo za nekaj smeha. Žal pa ni vse tako rožnato, kot se bi morda zdelo na prvi pogled. Najbolj moteče je prepletanje klasične in računalniške animacije, saj liki delujejo zelo plastično, bitke pa s tem izgubijo nekaj čara, ki bi ga lahko imele, če bi bile ročno narisane. V tem pogledu je stara animejska serija, ki je pokrivala isti del mange, vsekakor bila boljša. Poleg tega nekateri prehodi med scenami občasno delujejo nekonsistentni, kar je verjetno rezultat izpuščanja določenih delov iz mange, zato se nekatere stvari znajo zdeti privlečene za lase. Ampak zavedati se je treba, da je Kraljevo jajce zgolj uvod v poglavje o Zlati dobi, ki predstavi like in zgodbo. In kot takšen deluje kot povsem solidna adaptacija.

OCENA: 7/10

Robocop (2014)

Alexa Murphyja, moža, ki zaradi spleta okoliščin postane človek-stroj, imenovan Robocop, smo že imeli priložnost videti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In, roko na srce, je prejšnja različica ponudila veliko več. Prvič, ta "remake" pesti slab scenarij, ki deluje, kot da so ga sproti krpali, saj nima neke enotne zgodbe, ampak deluje kot zaporedno odvijanje več zgodb, kar naredi tudi negativce zgolj kot neko nujno zlo, katerega se Murphy mora odkrižati. Poleg tega eksoskeleti in roboti delujejo, kot da bi ušli iz filma Elizij. Drugič, film je pretiran ameriški patriotizem postavil na povsem nov nivo, saj Samuel L. Jackson kot Pat Novak popolnoma pretirava z domoljubnostjo, kar je istočasno nadležno, a tudi zabavno, saj v tem prepoznamo kritiko ameriškega napuha, ki je zelo spretno skrita pod površjem. Akcijski prizori so sicer dodelani, kot je tudi dramatična plat, kar bi se za režiserja, kakršen je José Padilha (Elitni vod, Elitni vod 2), tudi spodobilo, ampak žal dramatičnost nekoliko upočasni tempo filma. Poleg tega je film poln klišejev, kot so poceni delovna sila na Kitajskem in tovarne sredi riževih polj, povsem generični negativci in seveda pokvarjeni policisti. Vse to napravi film v predvidljivo in razvlečeno žajfnico z nekaj akcijskimi vložki, gledalec pa enostavno pogreša Verhoevenov (Popolni spomin, Črna knjiga) prijem, kjer so udi kar leteli in je Detroit dejansko zgledal kot najbolj skorumpirano mesto in ne kot povsem spodobno ameriško mesto.

OCENA: 5,5/10

Malavita (2013)

Malavita je zgodba o družini mafijca Giovannija Manzonija (Robert De Niro), ki mora živeti pod zaščito FBI-ja, saj je izdal vse svoje mafijske pajdaše, ki mu sedaj strežejo po življenju. Tako se družina ves čas seli in spreminja priimek, deloma zaradi zasledovalcev in deloma zaradi samih težav znotraj družine, saj nikakor ne morejo iz mafijske kože. Ob pogledu na zanimivo igralsko zasedbo, ki jo poleg De Nira sestavljajo še Michelle Pfeiffer, Tommy Lee Jones in Dianna Agron (Glee), bi gledalec pričakoval vrhunsko igro in nadvse zanimivo satirično štorijo, ki bi v navzkrižje postavljala družinske vrednote in življenje mafijca. A žal temu ni tako. Začetek sicer obeta marsikaj, ampak v svoji skoraj dve uri trajajoči zgodbi film ne najde neke prave mere, saj ves čas koleba med komedijo in akcijo. De Niro sicer poskrbi za nekaj zabavnih in zanimivih scen, ki pa so žal samo sol na rano, saj samo kažejo možen potencial filma, ki pa ga režiser Luc Besson, ki se v režiji ne znajde najbolje že vse od Ivane Orleanske, čeprav je pred tem režiral zelo dobre izdelke, med katere spadata tudi Nikita in Leon, ni nikakor uspel izkoristiti. Gre torej za povprečen Bessonov izdelek, ki nudi zgolj nekaj zabavnih trenutkov in mafijskih klišejev. Gledljiv izdelek, ki hitro potone v pozabo.

OCENA: 6/10