24/07/2013

Napad na Belo hišo (2013)


White House Down. ZDA, 2013. Režija: Roland Emmerich. Igrajo: Channing Tatum, Jamie Foxx, James Woods, Maggie Gyllenhaal, Jason Clarke, Richard Jenkins, Joey King, Nicolas Wright, Jimmi Simpson, Michael Murphy, Rachelle Lefevre. Akcijski triler. 131 minut.

John Cale (Channing Tatum) si želi v varnostno službo predsednika ZDA, zato se skupaj s svojo hčerko Emily (Joey King), ki je prava politična navdušenka, odpravi v Belo hišo na razgovor z agentko Carol Finnerty (Maggie Gyllenhaal). Ko se s hčerko po razgovoru udeležita ogleda najbolj varovane zgradbe na svetu, to zavzamejo teroristi, ki opravijo z vso varnostjo. Med napadom je John tudi ločen od svoje hčerke, zato si zada, da jo bo našel, preden se ji kaj zgodi. Medtem ko išče Emily, pa mu uspe tudi rešiti predsednika Sawyerja (Jamie Foxx) iz krempljev napadalcev. In tako je sedaj soočen s kar dvojno nalogo - spraviti predsednika na varno in rešiti svojo hčer.

Režiser Roland Emmerich (Dan neodvisnosti, Godzilla) se je po apokaliptičnih filmih, kot sta Dan po jutrišnjem in 2012, ter drami Anonimni, ponovno vrnil k akcijskemu žanru, s katerim je daljnega leta 1992 začel svojo hollywoodsko pot, ko nam je serviral film Univerzalni vojak. Njegovi filmi so že vse od Dneva neodvisnosti zaznamovani z visokim proračunom in obilico računalniške animacije, pri čemer Napad na Belo hišo ni nikakršna izjema.

Film je več kot očitno propaganda ameriške levičarske politike oz. se na površju vsaj tako zdi. A če pogledamo pod površino, kaj kmalu ugotovimo, da je Emmerich prvotni namen filma malce izpilil in vključil kritiko celotne ameriške politike, kar je storil že pri filmu Godzilla, kjer je ameriško vojsko in politiko prikazal kot nesposobno. In prav to se je zgodilo tudi v tem filmu, tajna služba in politiki so nesposobni, slednji so celo željni popolne svetovne oblasti. Kritika je celo letela na korporacije, ki stojijo v ozadju političnih kampanj in so željne samo čim večjega zaslužka, kar je istočasno tudi kritika večine hollywoodskih studijev. Kot pri Godzilli so tudi tukaj vsi ti dejavniki vplivali na to, da je film v ZDA postal prava finančna polomija.

Sama zgodba ni nič posebnega, saj smo film s podobno tematiko letos že tako ali tako videli, in sicer je bil to Padec Olimpa, v katerem je predsednika ZDA reševal Gerard Butler. A če že film primerjamo, potem nikakor ne moremo mimo filmske klasike Umri pokončno, saj oba filma vsebujeta elemente iz njega. Ampak medtem ko se mu je Padec Olimpa samo približal, si je Napad na Belo hišo dejansko sposodil določene scene in elemente kot nekakšen homage na to večno božično klasiko, kar pri gledalcu vsekakor zbudi nek občutek nostalgije. Na Umri pokončno spominja že samo ime glavnega lika, potem pa so še tukaj pogovori s samim sabo, bela majica brez rokavov, eksplozije helikopterjev in še bi lahko naštevali.

Tudi glasbena podlaga filma je odlična kot vedno, saj Harald Kloser in Thomas Wanker (2012, Anonimni) ustvarjata res odlično vzdušje in tako kot režiser izkazujeta poklon filmu Umri pokončno, saj sam stil glasbe večkrat močno spominja na zdaj že pokojnega Michaela Kamena (Smrtonosno orožje, Možje X).

Napad na Belo hišo vsekakor ni noben presežek v akcijskem žanru, vendar dokaj solidno reciklira že videne prijeme in tipično po Emmerichovsko gledalcu servira to, kar se od poletnega akcijskega spektakla pričakuje - veliko akcije, adrenalinsko napetost, zabavo in številne eksplozije, pa, kar je najbolje, še možganov ne rabite izklopiti v celoti.

7/10

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Igra Donkey Kong Country Returns dobi HD različico

Nintendo je na torkovem Nintendo Directu sporočil, da bo priljubljena igra Donkey Kong Country Returns , ki je leta 2010 prvotno izšla na k...