Carrie. ZDA, 2013. Režija: Kimberly Peirce. Igrajo: Chloë Grace Moretz, Julianne Moore, Gabriella Wilde, Portia Doubleday, Alex Russell, Zoë Belkin, Ansel Elgort, Samantha Weinstein, Karissa Strain, Katie Strain, Judy Greer, Barry Shabaka Henley. Srhljiva drama. 100minut/102 minuti.
Carrie White (Moretz) je dekle, ki se v šoli drži povsem zase. Nekega dne, ko doživi v šolski kopalnici svojo prvo menstruacijo, se sošolke iz nje norčujejo in jo obmetavajo s tamponi ter celotno dogajanje posnamejo. Zaradi incidenta šola pokliče njeno mamo Margaret (Moore), katere vedenje že meji na verski fanatizem. Ko prispeta domov, Margaret zaklene Carrie v shrambo pod stopniščem ter jo prisili k molitvi. Sčasoma Carrie začne ugotavljati, da ima posebne telekinetične sposobnosti, vprašanje je le, kako jih bo uporabila.
Film Carrie bo marsikdo imenoval "remake" kultne klasike Briana De Palme iz leta 1976, v kateri je zaslovela Sissy Spacek, vendar to ne drži v celoti. V tem primeru gre zgolj za še eno adaptacijo istoimenskega romana Stephena Kinga, ki pa je dejansko popolnoma nepotrebna. Kimberly Peirce žal ni Brian De Palma, čeprav je odgovorna za kultno klasiko Fantje ne jočejo s Hillary Swank v glavni vlogi. Peircina Carrie je šele njen tretji celovečerni film, čeprav je njen zgoraj omenjeni prvenec nastal že daljnega leta 1999. Kar ji torej manjka, so praktične izkušnje, kar se opazi pri nekoliko nezanimivih stranskih likih, saj razen Moretzove (Kick-Ass, Spusti me noter) in Moorove (Veliki Lebowski, Otroci človeštva) ostali igralci delujejo, kot da ne vedo, kaj počno pred kamero.
Kar se tiče Moretzove, je vsekakor napačna izbira za Carrie, saj s svojo pojavo enostavno ne deluje dovolj kredibilno. Za film, ki igra na tematiko sovrstniškega zbadanja in nasilja zaradi videza neke osebe, Moretzova zgleda še vseeno preveč dobro, da bi se kdo norčeval iz takega dekleta. Mogoče bi kakšna dodatna maska bila pripomogla k temu, da bi ustvarili verodostojnejšo osrednjo osebo. No, vsaj na koncu deluje nekoliko bolj verodostojno in zastrašujoče, vendar zgolj zaradi okrvavljene pojave. Moorova po drugi strani pa kot z vero obsedena Carriejina mati odigra dokaj prepričljivo. Ne morem trditi, da je odigrala odlično, vendar vsekakor primerljivo s Piper Laurie, ki je Margaret upodobila v verziji iz leta 1976. Ostali igralci, razen mogoče Greerove (Vedno priča, nikoli nevesta; Dva moža in pol) in WIldove (Trije mušketirji 3D), pa nekako ne izstopajo in pokažejo bolj medlo igro.
Za glasbeno podlago je poskrbel Marco Beltrami (Krik, Terminator 3: Vstaja Strojev), ki je znan po recikliranju del ostalih veliki hollywoodskih skladateljev. Tudi ta film ni nikakršna izjema, saj je v njem možno slišati tudi priredbo glasbe iz starega filma, čeprav se gledalcu to ne posveti takoj, saj je dokaj prebrisano prirejena.
Pohvalti pa je treba dvojni zaključek filma. Kdor si je film ogledal v kinu, je videl samo en konec. Na Bluray ploščku pa so nam ustvarjalci servirali tudi filmsko verzijo z alternativnim koncem, ki je dve minuti daljša od kino verzije. Treba je priznati, da je alternativni zaključek vsekakor boljši od tega, ki ste ga lahko videli v kinu, saj pojasni nekaj pomembnega. Kaj ta pomembna stvar je, vam raje ne bom razkril, da vam ne pokvarim morebitnega ogleda filma.
Ta adaptacija Stephen Kingovega romana vsekakor ni primerljiva z verzijo iz leta 1976, je pa zagotovo gledljiva in zelo primerna za ogled na dolgočasno nedeljsko popoldne, ko res nimate početi kaj bolj pametnega. A žal zadeva hitro potone v pozabo. Priporočam pa, da si jo raje ogledate z alternativnim koncem, saj je enostavno boljši, a žal še vedno ni dovolj, da bi to film dvignilo nad povprečje.
6/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar