Druga knjiga iz serije Stekleni prestol se nadaljuje nekaj mesecev po dogajanju iz prve knjige. Celaena je sedaj kraljeva prvakinja in zanj opravlja umazane posle. Nekoliko se je odtujila od Doriana, adarlanskega princa, a se je zato veliko bolj zbližala z Chaolom, poveljnikom kraljeve straže. Prav tako se je poglobilo njeno prijateljstvo z Nehemio, eyllweško princeso. A njeno na videz normalno življenje kot poklicna morilka se kmalu spremeni v novo nočno moro, ko dobi za nalogo, da umori enega izmed svojih starih znancev. Prav tako pa se istočasno v princu Dorianu začnejo prebujati moči, ki jih je njegov oče izgnal iz celotne Erileje. Povrhu vsega pa pride na dan, da kralj načrtuje nekaj strašanskega, a žal nihče ne ve, kaj.
Prva polovica druge knjige nadaljuje že preverjen recept iz prve knjige ter večino pozornosti posveča romanci med Celaeno in Chaolom, ki je še bolj osladna kot ljubezenski trikotnik v prvi knjigi. A na srečo Maasova posveča tudi posebno pozornost princu Dorianu, katerega osebni razvoj je veliko bolj zanimiv kot Celaenina ljubezenska zgodba. Medtem ko Celaena in Chaol delujeta kot dva povsem zabita najstnika ter sta njuni osebnosti popolnoma zbanalizirani, saj prva ne deluje kot verodostojna morilka in slednji ne kot verodostojen poveljnik kraljeve straže, pa je Dorianov osebni razvoj nadvse zanimiv, saj s svojo odtujenostjo od očeta in družine ter življenja na dvoru postaja vedno bolj osamljen in nekako najde uteho v pogovorih s princeso Nehemio. Poleg tega se v njem prebujajo moči, ki v njegovem svetu sploh ne bi smele obstajati.
Čeprav se prva polovica knjige oklepa kot pijanec plota preverjene osladne recepture, pa na srečo v drugi polovici pride do popolnega preobrata, ki vse obrne na glavo. Knjiga iz osladnega preide v brutalno in kruto, povrhu pa postreže še z veliko mero magije, ki je v prvi knjigi več kot očitno bila premalo uporabljena. Tako se Maasova v drugi polovici knjige popolnoma odkupi oboževalcem fantazijskih romanov in ponudi napeto zgodbo, ki pa je žal zgolj uvod v dogajanje v tretji knjigi, na katero pa bo treba žal počakati do septembra letos.
Vsekakor pa Maasova v tej knjigi napravi tudi eno veliko napako, saj nekje na sredini knjige razkrije malo preveč informacij, tako da konec knjige, ki bi naj deloval presenetljivo, izpade popolnoma predvidljiv, saj bralec lahko že sklepa izid. A roko na srce, druga knjiga je bistveno boljša od prve, čeprav se za to ne moremo zahvaliti ne osrednji junakinji ne Chaolu, temveč zanimivim stranskim likom, kot so Dorian, Nehemia in adarlanski kralj, krvavim spopadom in nenavadnim kreaturam, ki celotno zgodbo poživijo ter jo napravijo za nekaj več kot zgolj fantazijsko romanco.
Če torej povzamem, je Polnočna krona v prvi polovici še vedno povprečen izdelek, ki pa se v drugi polovici dvigne nad povprečje in te enostavno posrka v samo dogajanje, saj Celaena končno pokaže tisto svojo plat, ki smo jo bralci pogrešali. Polnočna krona v vsakem pogledu povozi Stekleni prestol in ponudi upanje na še veliko boljši tretji del.
OCENA: 4/5
Ni komentarjev:
Objavite komentar