Najnovejši filmski izdelek bratov Philippou (Talk to Me) je odlična filmska izkušnja, ki nas popelje v najtemačnejše kotičke človeškega uma ob izgubi ljubljene osebe, pa naj bo to izguba starša ali lastnega otroka. Povrhu režiserja začinita celotno zadevo še z ravno pravšnjo mero okultnega, ki celotnemu filmskemu doživetju ponudi še dodatno stopnjo groze, ki je kot gledalci sicer ne moremo vedno videti, vendar jo lahko skozi dejanja likov vsekakor občutimo.
Poleg nevidnega dodajata tudi trenutke vizualne groze, ki znajo za marsikoga biti malce nagnusni, saj gre v večini primerov za telesno pohabljanje, ki zna biti dokaj nazorno, s čimer še podkrepita celotno polemiko, ali je za ljubljeno osebo res vredno plačati tolikšno ceno, tudi če za to vzamemo življenje ljubljene osebe nekoga drugega.
Različni elementi, kot so izguba, trdne družinske vezi, travma, sovraštvo, jeza, bes, obup, žalost, nezaupanje, dvom in še marsikaj drugega, se odlično prepletajo med sabo in tvorijo eno najzanimivejših filmskih stvaritev letošnjega leta. Poleg tega film skozi celotno dogajanje drži gledalca na robu sedeža tako na psihološki ravni kot tudi na ravni dogajanja.
Celotna štorija tako prej deluje kot odlična psihološka drama ali psihološki triler, ki je le začinjen z nekaj elementi nadnaravnega. Tako gledalec dobi občutek, kot da gleda nekakšno res odlično mešanico skandinavske in avstralske psihološke grozljivke v slogu filmov, kot sta na primer Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in) in Ljubljeni (The Loved Ones).
Če povemo s preprostimi besedami, je film v bistvu mojstrovina od začetka do konca, a žal je treba priznati, da morda ne bo za vsakogar, saj je za ogled vsekakor treba biti v pravem razpoloženju, predvsem zaradi tematik, ki jih obravnava.
OCENA:
Ni komentarjev:
Objavite komentar