Včeraj je potekal Playstation 5 Showcase, kjer je Sony končno razkril, kdaj bo konzola izšla in koliko bo treba odšteti za to konzolo nove generacije, ki bo, kot je že bilo znano prej, na voljo v dveh različicah. Izid konzole je v Evropi načrtovan za 19. 11. 2020, medtem ko bo na ameriškem tržišču na voljo že teden dni prej, in sicer 12. 11. 2020, tako da bomo na stari celini žal morali potrpeti teden dni dlje, kar vsekakor ni nič novega.
Kot smo napisali, bo konzola na voljo v dveh različicah. Prva različica je standardna različica, ki bo vsebovala tudi optično enoto (Blu-Ray 4K) ter tako omogočala igranje špilov na fizičnih nosilcih oz. Blu-Ray ploščkih. To bo še posebej prišlo v poštev za lastnike fizičnih PS4 špilov, saj konzola omogoča povratno združljivost s PS4. Za to različico konzole bo treba odšteti 499 €. Druga različica pa je t.i. digitalna različica, ki te optične enote ne bo vsebovala in bo tako omogočala samo prenos špilov iz spletne prodajalne (PS Store). Za to različico boste odšteli 100 evrov manj, torej zgolj 399 €, kolikor je sprva stala konzola PS4 oz. je sedaj treba odšteti za PS4 Pro.
Vsekakor pa to niso vse novosti, ki bodo ob izidu konzole na voljo. Če vas zanima, kaj vse lahko pričakujete in če ste zamudili Playstation 5 Showcase, si lahko celoten posnetek ogledate spodaj, kjer boste našli vse informacije, ki so trenutno na voljo, kar se tiče iger in same konzole.
Obe različici konzole lahko zaenkrat pri nas prednaročite na mimovrste, vsaj tukaj sem zaenkrat uspel zaslediti prednaročila, vendar bodo v prihodnjih dneh verjetno na voljo tudi pri drugih prodajalcih zabavne elektronike. Spodaj vam prilagamo tudi povezavi do prednaročil:
Se še spomnite Netflixove božične avanture Božične kronike (The Christmas Chronicles), v kateri je Božička igral nihče drug kot Kurt Russell (Tango & Cash, Escape from New York)? Če se ga, vas lahko razveselimo, saj letos igrana štorija prejme nadaljevanje, v katerem mu bo družbo delala tudi gospa Božiček, ki jo upodablja Goldie Hawn, katera je s Kurtom Rusellom leta 1987 igrala že v filmu Overboard.
Nadaljevanje, ki bo preproso naslovljeno Božične kronike 2 (The Christmas Chronicles 2), bo prišlo na storitev s pretočno vsebino 25. 11. 2020, kar je Netflix danes podražil s kratkim dražilnkom na svojem Twitter računu. Ta dražilnik oz. povezavo do tega dražilnika si lahko ogledate spodaj.
Chris Columbus (Harry Potter and the Philosopher's Stone, Home Alone), ki je pri prvem delu bil zgolj producent, je za nadaljevanje prevzel tudi režijsko krmilo, poleg Russella pa se pred kamero vračajo tudi Darby Camp (Benji), Kimberly Williams Paisley (Father of the Bride) in Judah Lewis (The Babysitter).
Zgodba nadaljevanja se osredotoča na Kate Pierce (Darby Camp), ki je sedaj cinična najstnica. Po naključju okoliščin se ponovno sreča z Božičkom, da bi mu pomagala rešiti božič pred skrivnostnim, magičnim zdraharjem Belsnickelom (Julian Dennison), ki je zagrozil, da bo za vedno uničil božič.
Varuška: Morilska kraljica (The Babysitter: Killer Queen) je nadaljevanje Netflixove uspešne komične grozljivke iz leta 2017, v kateri se satanistični kult spravi nad osnovnošolca Cola (Judah Lewis), ko je sam doma z varuško Bee (Samara Weaving), ki je v bistvu vodja tega kulta. A ker skupina ni računala, da se bo Cole uprl, jih na koncu enega za drugim vse pošlje v pekel. V nadaljevanju je Cole sedaj srednješolec in v očeh večine še vedno zguba, saj mu nihče ne verjame, kaj se je pred dvema letoma dejansko zgodilo. Nekega dne ga soseda Melanie (Emily Alyn Lynd) povabi, da se ji s prijatelji pridruži na zabavi ob jezeru, kjer pa stvari znova postanejo satanistične, saj so se duhovi iz Colove preteklosti vrnili v življenje in ponovno hrepenijo po njegovi krvi.
Če je prvi del ponudil odlično kombinacijo gnusa in komičnosti, je drugi del pravo nasprotje. Mrcvarjenja in klanja je v nadaljevanju še več, sama komičnost pa je na tako banalni ravni, da že sploh ni več smešna. Smrt je v filmu, ki se sploh ne more odločiti, ali hoče biti resna grozljivka, parodija ali komedija, povsem nekaj običajnega in nedokončnega, saj skoraj nihče ne ostane zares mrtev. Poleg tega film neizvirno vključuje različne reference iz bolj ali manj znanih filmov ter njihovih nadaljevanj in si hkrati želi, da bi bil kot ta nadaljevanja, o katerih liki govorijo, vendar mu to nikakor ne uspeva. Tudi sam režijski pristop režiserja McGja (Terminator Salvation, The Babysitter) je tako neenoten, da gledalec sploh več ne ve, kateri filmski žanr sploh gleda. Tako na trenutke kopira tudi igrano adaptacijo stripa Scott Pilgrim Vs. the World.
Film gre še veliko dlje, saj se očitno vsi v tem filmu drogirajo na takšen ali drugačen način in je uživanje raznih prepovedanih substanc nekaj povsem običajnega. Verjetno so se tudi scenaristi in režiser vsak dan znova zadeli, preden so šli na prizorišče in posneli posamezne kadre filma, saj lahko le tako pojasnimo, zakaj je film takšna "sekretna" zmešnjava, kot je. Prvi del je v primerjavi s tem zmazkom mojstrovina, tako da je težko dojeti, kaj je tokrat šlo narobe, da smo dobili takšen McGjevski nateg.
Nadaljevanje tako krade ideje od številnih filmov in jih združuje v celoto, ki sploh ne deluje kot kateri koli film, temveč le skupek posameznih scen, ki ne bi bile v ponos niti Michael Jacksonovemu glasbenemu spotu za skladbo Thriller. Medtem ko se je prvi del vsekakor ponašal z naslovno junakinjo oz. antijunakinjo v podobi Samare Weaving, je v nadaljevanju njena odsotnost v večini filma še kako očitna, saj film brez nje nikakor ne deluje, čeprav je treba priznati, da celotno pozornost tokrat prevzame mlada igralka Jenna Ortega (Iron Man 3, Jane the Virgin), medtem ko je Emily Alyn Lynd (The Babysitter, Hidden) le slab nadomestek Weavingove.
Ta komična grozljivka vsekakor spada med najslabša McGjeva dela, saj je zadeva še slabša od njegove lanske Netflixove štorije Rim of the World, ki tudi ni nekakšen presežek, kar vsekakor pove veliko. Varuška: Morilska kraljica je tako še eno nadaljevanje, ki se lahko skrije pred izvirnikom, saj enostavno pozablja na vse elemente, ki so delovali v predhodniku. Večja količina krvi, več trupel, nagnusnejše in absurdnejše smrti ter pretirani straniščni humor, ob katerem vas pritisne na veliko potrebo, četudi ste jo že opravili, vsekakor niso vrline, s katerimi bi se nek film lahko pohvalil. Preprosto porazno, četudi je film na trenutke zabaven vsaj zaradi svoje absurdnosti in svojega neuprvičenega obstoja.
Besen (Unhinged) je triler, ki obravnava tematiko vedno bolj pospešenega načina življenja, katera se skozi film odraža v obliki depresije, norosti in izbruha jeze na cesti. V filmu sledimo zgodbi matere samohranilke Rachel (Caren Pistorious), ki pelje svojega sina Kyla (Gabriel Bateman) v šolo. Na poti izve tudi, da je ravnokar ob službo, njen sin pa zamuja v šolo, zaradi česar bo moral iti v šolski pripor. V napadu jeze zatrobi avtomobilu pred sabo, ki ni zapeljal skozi zeleno, nakar jo moški (Russel Crowe) v tem avtu nagovori in zahteva, da se mu opraviči. Ker tega ne stori, sproži verižno reakcijo besnečih se dogodkov, ki ogrozijo vse njene bližnje.
Ta triler vsekakor nazorno prikazuje, v kako hitrem, medsebojno odtujenem in nepravičnem svetu danes živimo. V bistvu bi lahko rekli, da gre zgolj za nadgradnjo filma Prosti pad (Falling Down) režiserja Joela Schumacherja, v katerem je po mestu besnel Michael Douglas. Tokrat je to vlogo prevzel Russell Crowe, ki se je vanjo res dobro vživel, saj je njegova igra prepričljiva, a hkrati tudi srhljiva. Ampak kljub temu, da je Crowe dal res vse od sebe, je sam filmski izdelek preveč generičen, da bi žanrsko izstopal, saj je izid vsekakor že znan oz. namignjen pred samim koncem filma.
Tudi stranski liki v filmu služijo zgolj temu namenu, da so postranska škoda ali vodilo za razvoj zgodbe, tako da so pogosto nedodelani. Film na trenutke, še posebej pri vseh umorih, deluje kot nekakšna grozljivka, kot so Krik, Petek 13 in Noč čarovnic, le da tokrat morilec ne nosi nobene maske, ampak so žrtve še vedno dovolj neumne, da bi jih lahko zadavil z brezžičnim telefonom. Režiser Derrick Borte (The Joneses, American Dreamer) se pri vsem tem zgleduje po najslabših trenutkih iz prej omenjenih filmov, novosti, ki jih vpeljuje v samo zgodbo, pa so premalo izrazite ali preveč nedodelane, da bi prišle do izraza ali kako drugače zaznamovale gledalca. Sama zgodba bi lahko bila izpeljana bolj premišljeno in gledalca spodbujala h globljemu razmišljanju, ampak sčasoma se enostavno prelevi v preprosto igro mačke in miši, ki je na velikem platnu bila videna že več kot prevečkrat.
Ampak kljub temu da je film zgolj povprečna, nezavezujoča zabava, vsekakor ni brez svojih čarov, tako da če se vam zahoče slabo uro in pol cestnega besnenja, ki se stopnjuje iz minute v minuto, solidne igre Russella Crowa in odlične glasbene spremljave Davida Buckleyja (The Forbidden Kingdom, The Town), ki dogajanje še samo popestri, potem je vsekakor to film za vas. V bistvu bi lahko rekli, da je film skoraj neke vrste pregreha, ob kateri uživamo, čeprav se zavedamo, da sploh ni tako dobra. Ampak poudarek je na "skoraj", saj film zaradi svoje povprečnosti hitro potone v pozabo.
Nova adaptacija grozljivke Candyman, pod katero se je kot režiserka podpisala Nia DaCosta (Little Woods) in je poleg Jordana Peeleja (Get Out, Us) napisala tudi scenarij, bi sicer morala priti v kina že junija letos, vendar je bila zaradi pandemije COVID-19 najprej prestavljena na 24. september 2020, nato pa še na 15. oktober 2020. Danes pa vam moramo žal sporočiti, da film ne bo prišel na velika platna letos, saj so se pri studiu Universal odločili, da sam izid prestavijo na zaenkrat še neznani termin v letu 2021.
Za tiste, ki ne poznate zgodbe o Candymanu, naj ponovimo, da gre za lika, ki ga je ustvaril Clive Barker, mojster, ki stoji za grozljivko Hellraiser in tudi knjigo The Hellbound Heart, na kateri sloni ideja o Pinheadu in cenobitih. Candyman je v bistvo morilska duša, ki ima namesto roke zastrašujočo kljuko, s katero mori ljudi, ki ga prikličejo. Če petkrat izgovoriš njegovo ime, mu odpreš vrata do sebe in se tako zaznamuješ za smrt. Nova zgodba sicer sledi Anthonyju McCoyju (Yahya Abdul-Mateen II), ki zasleduje zgodbo o tej urbani legendi v soseščini v Chicagu. Na njegovi raziskovalni poti pa se vsekakor začnejo dogajati nenavadne, srhljive in krvave stvari, ki jih je težko pojasniti.
Dobili smo že tudi uradni napovednik, ki nas bo še kar nekaj časa dražil na sam izid filma, ki je trenutno še nekje tam zunaj. V duhu vseh prestavljanj vsekakor lahko pričakujmo še več zamikov filmskih uspešnic, saj je nedavni izid filma Tenet bil jasen pokazatelj, da visooproračunski projekti in projekti, ki so nastali za zajetnejše vsote denarja, še več kot očitno niso pripravljeni za predvajanje v kinu, saj lahko studie stanejo več, kot bi si ti želeli.
Igrana fantazijska avantura Mulan je v bistvu predelava Disneyjeve istoimenske animirane uspešnice iz leta 1998 in znane kitajske legende o dekletu, ki se je namesto bolnega očeta odpravila v vojsko, da bi pomagala ubraniti cesarstvo pred hunsko invazijo. Seveda v tistem času ženske niso imele kaj iskati na bojišču, tako da je Mulan z morebitnim razkritjem, kdo v resnici je, grozilo dvoje - da bo družini prinesla sramoto in smrt.
Disneyjeve igrane adaptacije animiranih klasik so običajno čista kopija izvirnika z nekaj dodanimi scenami ali dodano glasbeno točko, ampak Mulan v tem pogledu popolnoma izstopa, saj so odstopanja med izvirnikom in igrano predelavo zelo očitna. Režiserka Niki Caro (Whale Rider, North Country) je ubrala podoben pristop, kot ga je Tim Burton ubral pri Dumbu, čeprav bi pri slednjem direktna kopija izvirnika morda delovala celo bolje. Dejstvo je, da je Carojeva uspela oceniti, da se je igrane adaptacije treba lotiti nekoliko drugače, kar se je vsekakor obrestovalo, saj v odstopanjih film res blesti. Eden izmd ključnih dejavnikov je vsekakor opustitev zmajčka Mushuja, ki mu je v izvirniku posojal glas Eddie Murphy. Mushuja so tako v filmu nadomestile dinamike z drugimi liki, nekateri antropomorfni prijatelji iz animiranega filma pa so v igrani adaptaciji celo dobili človeško podobo.
Ampak Disney ne bi bil Disney, če vseeno ne bi skušali v samo zgodbo stlačiti tudi nekaj stvari iz originala. Tako je nastala velika vrzel med režiserkino vizijo in korporativnimi potezami pohlepnega studijskega duha, saj film na več mestih deluje kot dva različna filma, ki se nikakor ne skladata najbolje, saj prehodi med posameznimi deli včasih delujejo, kot da so nepovezani. Niki Caro je s svojo odločitvijo vsekakor šla v pravo smer, ampak Disney je pač studio, ki zadnje čase ne tvega rad in se raje drži že preverjene recepture, tako da na koncu dobimo mešano vrečo, ki vsebuje malo vsega, kar pa na koncu nikakor ni dovolj.
Vizualno je Mulan vsekakor prava poslastica, saj se, kot večina fantazijskih kitajskih produkcij, ne obremenjuje preveč z gravitacijo, kar sami scenografiji doda nek prijeten čar, kot ga je gledalec dobil pri ogledu mojstrovin, kot sta Prežeči Tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Dragon) Anga Leeja in Hiša letečih bodal (The House of Flying Daggers) Zhanga Yimoua. Poleg teh antigravitacijskih podvigov je čudovita tudi sama scenografija, ki nam nudi res razkošne lokacije za bitke in mirne oz. dramatične trenutke. Tudi sama sporočilnost se je vsekakor ohranila iz izvirnika, tako da je junakinjino popotovanje, na katerem išče samo sebe, tudi v tej iteraciji lepo vidno, čeprav na trenutke malce preveč poenostavljeno.
Tudi glasbena podlag Harryja Gregsona-Williamsa (The Equalizer, The Martian) je spodobna in dejansko nudi dobro spremljavo dogajanja, čeprav vsekakor manjkajo odlični dramatični toni, ki nam jih je v izvirniku pričaral legendarni, žal že pokojni Jerry Goldsmith (Star Trek: The Motion Picture, First Blood). Čeprav je treba priznati, da je marsikatero skladbo mogoče v malce spremenjenih tonih slišati tudi v tej novi glasbeni spremljavi.
Mulan je torej solidna adaptacija, ki si dovoli malce tvegati, vendar si nekje na pol poti premisli in zajadra v svojo povprečnost. Tudi priznana imena kitajske in ameriške kinematografije, kot so Jason Scott Lee, Jet Li, Donnie Yen, Li Gong, Tzi Ma in Yifei Liu, niso izkoriščeni v vsej svoji veličini, saj so v marsikaterem drugem filmu pokazali veliko več. Liki, ki jih upodabljajo so pogosto enodimenzionalni in nimajo nekega globljega pomena. Tako na koncu ostanemo le z zgodbo z naukom in vizualno poslastico, ki skuša prikriti vse napake, ki jih film nosi s sabo. Vsekakor gre za drzen preizkus, ampak žal se z animirano klasiko ne more primerjati. Če si torej želite slabi dve uri nezahtevnega in sproščenega gledanja ter naslajanja, kaj zmorejo vizualni učinki, potem vam vsaj iz tega razloga priporočamo ogled, čeprav bo na koncu vseeno pustil malce grenak priokus.
Režiser Christopher Nolan se z znanstveno-fantastičnim vohunskim trilerjem Tenet vrača na velika platna v velikem slogu. Zgodba filma se osredotoča na nenavadno zagonetko, ki se odvija skozi dve različni časovni liniji - tisti, ki poteka naprej, in tisti, ki poteka vzvratno, in od katere je odvisna usoda celotnega sveta.
Sam film je zelo enigmatično zasnovan, tako da od gledalca zahteva res vsak trenutek pozornosti. Igralska zasedba, ki vključuje imena, kot so John David Washington (BlackKklansman), Robert Pattinson (The Lighthouse), Kenneth Branagh (Murder on the Orient Express), Elizabeth Debicki (Widows), Michael Caine (The Dark Knight) in Aaron Taylor-Johnson (Kick-Ass), je tudi zelo obetavna in opravi svoje delo odlično. Še posebej dobra je dinamika med Washingtonom in Pattinsonom. Ampak kljub vsej tej ambicioznosti in napetosti pa si gledalec na trenutke nikakor ne more pomagati, da ne bi pomislil, da je večina karakterjev vseeno nekoliko odtujenih oz. oropanih človečnosti.
Nolan je poskrbel tudi za to, da je film prava vizualna poslastica, saj sočasni prikazi dveh časovnih linij prikazujejo res edinstveno dogajanje, sam inverzni svet pa je tudi resnično dosledno prikazan in zahteva veliko filmske magije s posebnimi učinki, vzvratno se gibajočimi kadri in še čem. Sama ideja potovanja skozi čas Nolanu nikakor ni tuja, saj se je z njo soočal že v filmu Medzvezdje (Interstellar). Pravzaprav bi lahko rekli, da je Tenet v bistvu Nolanov "best-of" film, saj vsebuje prvine iz vseh njegovih dosedanjih filmov. Tako smo se z obratnim odvijanjem dogodkov že srečali v njegovem filmu Memento, z grožnjo o vojnem stanju pa nas je na primer strašil že s filmom Dunkirk. Zlikovca, ki mu ni mar za materialno, pa nam je predstavil v odličnem Vitezu teme (The Dark Knight) z Jokerjem.
Tenet je tako najbolj nolanovski film izmed vseh, in sicer v slabem in dobrem pomenu besede. Sama zgodba, vizualna podoba in sporočilnost filma so vsekakor dodelani do potankosti, ampak, kot sem že omenil, bi lahko vseeno še malce več pozornosti posvetil samim likom, ki za razliko od osrednjega tandema enostavno delujejo nekoliko prazno.
Kljub vsem pomanjkljivostim še vedno gre za vrhunski izdelek in verjetno enega izmed boljših filmov letošnjega leta, ampak žal smo od Nolana vajeni bistveno več, saj je s svojimi predhodnimi izdelki postavil res visoke mejo, ki je tokrat ni uspel preseči, ampak le za las. Film je vsekakor vreden ogleda, odlična glasbena podlaga Ludwiga Göranssona (Black Panther, The Mandalorian) pa še dodatno popestri dogajanje. Ogled vsekakor priporočamo.
