Space Pirate Captain Harlock. Japonska, 2013. Režija: Shinji Aramaki. Glasovi: Shun Oguri, Yû Aoi, Haruma Miura, Toshiyuki Morikawa, Miyuki Sawashiro, Arata Furuta, Ayano Fukuda, Maaya Sakamoto, Chikao Ohtsuka. Animirana zf akcijska pustolovščina. 115 minut.
Kapitan Harlock (Shun Oguri) in njegova piratska posadka na ladji Arkadia se zoperstavljajo Gajski skupnosti, ki je razglasila planet Zemljo za prepovedano območje. Nekega dne na Arkadio pošljejo vohuna, mladeniča z imenom Yama (Haruma Miura). Njegova naloga je ubiti zloglasnega piratskega kapitana, a na potovanju s posadko Arkadije kmalu ugotovi, da ni vse, kot se zdi, saj se tako na eni kot na drugi strani skrivajo neverjetne skrivnosti.
Vesoljski pirat Kapitan Harlock je še ena animirana adaptacija mange Reijija Matsumota (da se tokrat izrazim bolj japonsko, saj je Leiji nekoliko preveč ameriško obarvano). Je pa tokrat prvič animacija v celoti računalniška, kar je že značilno za režiserja Shinjija Aramakija (Appleseed, Appleseed: Ex Machina), ki je s 30 milijonov ameriških zelencev težkim proračunom uspel ustvariti nadvse osupljiv vizualni spektakel, poln vesoljskih spopadov in eksplozij. Animacija je vsekakor vredna pohvale, saj bi z vidika ameriških standardov lahko rekli, da gre za nizkoproračunsko produkcijo, ki pa se vseeno lahko po vizualni podobi kosa z marsikatero ameriško visokoproračunsko produkcijo, ki presega 100 milijonov zelencev. Še posebej je treba pohvaliti detajle na samih likih, kot so realistično upodobljeni lasje, in verodostojno prikazano okolico, pa tudi koščke uničenih plovil v vesoljski bitki, ki hitro padejo v oko, saj so res detajlirani.
Kljub osupljivi vizualni podobi pa se hitro izkaže, da se Aramaki v pripovedovanju zgodb še vedno ni izboljšal, saj ravno tukaj leži največja težava. Zgodba je zreducirana na eno samo idejo, ki se je anime ves čas drži kot pijanec plota. Če pa se tega plota spusti, pa gledalcu navrže kakšno popolnoma nepovezano sceno, v kateri apelira predvsem na najstniške mulce, saj tovrstne scene zajemajo predvsem ženske like, ki razkazujejo svoje animirane obline. Temu namenu služi predvsem Kei (Miyuki Sawashiro), ki je dokaj atraktivno animiran piratska dečva. A kljub temu moram priznati, da Harlock še zdaleč nima tako slabe zgodbe kot Aramakijev zadnji računalniško animirani celovečerec z naslovom Appleseed: Ex Machina, ki ni imel ne repa in glave. Lahko torej rečemo, da je sodeč po zgodbi nekje na enakem nivoju kot Aramakijev prvi Appleseed, kar pa pomeni predvidljivo in povprečno zgodbo z veliko akcijskimi dodatki.
Poleg nedodelane zgodbe so nedodelani tudi liki, saj poleg Harlockovega, Yaminega in Isorovega ozadja ne izvemo kaj bistvenega. Kei, ki sem jo že omenil, ima nekoliko drugačno vrsto globine, ki pa se ne nanaša ravno na osebnost, medtem ko Yattaran (Arata Furuta), ki deluje kot nekakšen škrat v vesolju, prepriča zgolj z zabavnimi enovrstičnicami in agresivnimi dejanji. A kljub vsemu temu pomanjkanju so osrednji liki dovolj dodelani, da gledalca vsaj malo pritegnejo, za vso ostalo distrakcijo pa poskrbijo vizualna podoba, akcijski vložki in mogočne eksplozije.
Še ena graja, ki bi jo rad omenil, pa ne leti na sam film, ampak na same slovenske podnapise, ki so več kot očitno nastali glede na angleško predlogo, saj so odstopanja glede na japonščino bila ponekod preveč očitna. In če je ta odstopanja opazil nekdo, kot sem jaz, ki razume zgolj nekaj japonskih besed in fraz, potem morajo ta odstopanja biti že kar huda. Sicer Vesna Žagar drugače opravlja svoje prevajalsko delo odlično, ampak v takšnih primerih žal ne more napraviti boljšega prevoda, saj je njeno razumevanje omejeno zgolj na posredni jezik (angleščina), kar je še en razlog, da bi prevajalci pri prevajanju, še posebej v takšnih primerih, morali imeti na voljo tako izvirni tonski zapis kot tudi samo besedilo v pisni obliki.
Harlock torej ni noben animejski presežek, vendar pa vsekakor služi kot dobro razvedrilo, ob katerem gledalec lahko možgane da na pašo in se prepusti preprostemu toku dogodkov, saj v bistvu dobi sčasoma vse servirano na srebrnem pladnju. Za ta anime torej velja, da ni vse zlato, kar se sveti, je pa vsekakor dovolj mamljivo, da gledalec temu podleže in se pusti očarati nad animacijo, ki je vsekakor veliko bolj dodelana kot pri Peter Jacksonovem skoraj triurnem in skoraj desetkrat dražjem zmazku z naslovom Hobit: Smaugova pušča, pa še zgodba je dejansko za ščepec boljša in zagotovo veliko bolje tempirana.
7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar