Knjige o vojnah znajo velikokrat biti pretirano patriotske in se osredotočajo na vojno preveč enostransko, kar pomeni, da poveličujejo bodisi eno bodisi drugo stran. Če govorimo o enostranskosti, potem ta knjiga ni nič drugačna od ostalih, vendar pa nam prihrani nakladanje o pretiranem patriotizmu, ki bi nam ga kak ameriški avtor zagotovo serviral na vsaki strani. In ravno v tem nepretiranem patriotizmu leži čar knjige Jutri, ko se je začela vojna, ki jo je spisal avstralski pisatelj John Marsden.
Zgodba se odvija sprva okrog sedmih srednješolskih prijateljev (Ellie, Corrie, Homer, Lee, Fi, Robyn in Kevin) iz Wirraweeja, ki se odločijo, da se bodo čez božične praznike odpravili na pohod po avstralski divjini in se tako izognili vsakoletnemu wirraweejskemu festivalu. Na svojem pohodu neke noči opazijo v zraku številna letala, vendar jim ne polagajo preveč pozornosti. A ko se vrnejo domov, so njihove hiše prazne in živali sestradane. Sedmerica kaj kmalu ugotovi, da je Wirrawee okupirala neznana sovražna vojska.
Vojna tematike zagotovo ni nič novega, in tudi Marsdenova knjiga ni, saj se je s podobno tematiko ukvarjal že John Carpenter v filmu Rdeča zora, kjer so ruski komunisti zavzeli ZDA. Je pa pohvalno to, da Marsden bralcu servira zgodbo na način, ki mu ne razodeva prave identitete okupatorja, saj poda samo možen odgovor, da bi lahko bila to vietnamska vojska, čeprav o tem niso prepričani ne bralec ne liki v sami knjigi. Tako sedmerica ne pozna sovražnika, kar napravi samo situacijo še toliko bolj srhljivo.
Marsden nam samo zgodbo posreduje skozi oči Ellie, ki v bistvu predstavlja celotno skupino, tako da pripoved ves čas niha med prvo osebo množine in prvo osebo ednine, kadar se pripovedovalka spusti na osebno, emocionalno raven. Če priznam, mi knjige, pisane v prvi osebi nikoli niso bile pri srcu, vendar pa me je Marsdenov način podajanja zgodbe dejansko pritegnil, saj s tem dejansko ustvarja napetost in presenetljive trenutke, ki so lahko tako nenadni, da jih bralec niti ne pričakuje.
Knjiga se sooča tudi z nekaterimi pomembnimi vprašanji človeškega obstoja. Tako v njej zasledimo vprašanja, kot so: Kaj je dobro in kaj zlo? Ali je to nasprotje ustvaril človek? Ali lahko ubijaš, če je ogroženo tvoje lastno življenje in življenje ljudi, ki jih imaš rad? Ali je pravično, da nekateri ljudje živijo v izobilju in nekateri v pomanjkanju? Ali je upravičeno zavzeti tuje ozemlje zaradi tega pomanjkanja? Kaj je pomembnejše: lastno življenje ali družina?
Vprašanja bi lahko našteval še dalje, saj na svojih 280 straneh knjiga premore veliko resnih tematik, kar si bralec nikakor ne bi mogel misliti. Omenjen je prav tako patriotizem, ki pa ga kaj hitro v ozadje potisne skrb za družino in bližnje. Sam patriotizem pa je omejen na Wirrawee oz. na zemljo, na kateri naši junaki živijo. V bistvu bi lahko sovražno vojsko enačili z ljudmi, ki so prišli na nekogaršnjo posest, da bi jo zaplenili. Patriotizem je tako v knjigi še najmanjša skrb, saj je v ospredju torej skrb za prijatelje, družino in bližnje.
Izpostaviti pa morem tudi eno resno slabost knjige, ki je preveč filmsko dogajanje, saj so nekatere situacije res mogoče malce pretirane in nemogoče. Po knjigi je posnet tudi film, ki te filmske klišeje samo še bolj prikliče v ospredje, vendar se tega zaveda, kar poda v pogovoru med Ellie in Corrie, ko ji slednja na vprašanje o tem, kako se je zdi knjiga, odgovori, da je boljša kot film. Dejansko to drži tudi za knjigo Jutri, ko se je začela vojna, saj je dogajanje veliko bolj pestro in posreduje tudi notranji boj osrednjih likov.
Če torej povzamem povedano na kratko, je Marsden ustvaril zanimivo in napeto knjigo, ki obravnava resne tematike, vendar pa občasno zabrede na klišejske poti, s katerih se v večini primerov uspešno reši in nadaljuje svojo pot v pravo smer. Enostavno lahko rečem, da je to obetaven začetek zgodbe o wirraweejskih najstniških gverilcih.
OCENA: 3,5/5
Ni komentarjev:
Objavite komentar